Dvajset let sva bili najboljši prijateljici. Ko je postala mama, zame ni ostalo niti toliko prostora, da bi me vprašala, kako sem.

»Veš mogoče, kateri vrtec v Šiški ima boljšo prehrano?«

Sporočilo sem prebrala pred mrliško vežico na Žalah. V drugi roki sem držala očetovo fotografijo, ker je stojalo na mizici popustilo. Na zaslonu je pisalo Maja. Moja najboljša prijateljica. Ženska, ki je vedela, da očeta čez dvajset minut pokopljemo.

Nisem odgovorila. Telefon sem potisnila v žep in šele takrat opazila, da se mi trese spodnja čeljust.

Z Majo sva se poznali od prvega letnika srednje šole. Skupaj sva se vozili s šestico, si posojali kavbojke in pozneje druga drugi pomagali pri selitvah iz podnajemniških stanovanj. Ko jo je zapustil dolgoletni fant, je tri tedne spala na mojem kavču.

Moj oče ji je takrat popravil avto. Plačati ni hotela pustiti njemu, on pa njej ni hotel vzeti denarja. Na koncu mu je prinesla potico.

»Tvoja Maja ima pa srce,« mi je rekel.

Imela ga je. Zato sem tako dolgo iskala razloge, zakaj je zame nenadoma zaprto.

Ko je zanosila, sem jokala z njo na stranišču lokala, kjer mi je pokazala test. Ko se je rodila Neža, sem ji pred vrata nosila juho, oprano perilo in kruh iz njene najljubše pekarne. Pozvonila sem samo, če mi je prej dovolila.

Prve mesece nisem pričakovala ničesar. Res ničesar. Videla sem njene razpokane roke, mrzlo kavo in pogled ženske, ki ni spala več kot dve uri skupaj.

»Saj prideva nazaj,« mi je nekoč rekla. »Samo da malo zraste.«

Verjela sem ji.

Ko je bila Neža stara leto in pol, sva se dobivali izključno na igriščih. Najino kavo sem kupila na poti in jo potem držala, medtem ko je Maja lovila deklico med gugalnicami.

To me ni motilo. Usedla sem se v pesek, delala potičke in ji brisala nos. Nisem hotela biti prijateljica, ki tekmuje z otrokom.

Hotela sem samo ostati človek, ki ga Maja še vidi.

Nekega torka sem ji povedala, da nam v računovodskem servisu znižujejo plače. Po najemnini in položnicah mi je ostalo tako malo, da sem začela prestavljati zobozdravnika.

»Strah me je, da ne bom zmogla,« sem rekla.

Maja je gledala proti toboganu.

»Neža, ne tam! Tam je mokro!«

Potem se je obrnila k meni.

»Čakaj, kaj si rekla? A si videla, kako tisti fantek kašlja? Starši so res neodgovorni.«

Pogoltnila sem stavek. Naslednjič tudi. Počasi sem se naučila svoje težave povedati v presledku med malico in previjanjem, čim krajše, skoraj opravičujoče.

Za njen rojstni dan sem ji kupila darilni bon za masažo. Zase sem tisti mesec odpovedala frizerja. Napisala sem, da lahko pazim Nežo, če bo želela.

»Jaz je ne puščam drugim,« je rekla.

»Saj me pozna.«

»Ne gre zate. Ko boš mama, boš razumela.«

To me je zabolelo bolj, kot sem pokazala. Nisem bila mama. Bila sem pa utrujena, prestrašena, včasih osamljena. A je bilo za razumevanje tega res treba najprej roditi?

Njen mož Rok je ob sobotah pogosto hodil z Nežo k svojim staršem. Maja je tiste dopoldneve namenila pranju, pripravljanju obrokov in primerjanju vrtcev.

Enkrat sem predlagala pol ure sprehoda.

»Ti misliš, da imam prost dan, če otroka ni doma?«

»Ne. Mislim, da bi te rada videla.«

Vzdihnila je, kot da sem ji dodala še eno opravilo.

Potem je zbolel oče.

Najprej preiskave, nato operacija, potem tisti pogovori na hodniku, ko zdravnik govori mirno, ti pa slišiš samo posamezne besede. Maji sem napisala, da me je strah.

Odgovorila je zvečer: »Mi imamo pa spet težave s spanjem. Drži se.«

Poskušala sem biti pravična. Tudi njej je bilo težko. Neža je veliko jokala, Maja se je bala vsake vročine in ponoči preverjala, ali diha. Nekoč mi je priznala, da se ji ob misli, da bi se hčerki kaj zgodilo, kar stemni.

»Mogoče bi se s kom pogovorila,« sem previdno rekla.

»Nisem bolna, samo skrbna mama sem.«

Potem sva govorili o otroških čevljih.

Ko je oče umrl, sem jo poklicala s parkirišča pred bolnišnico. Nisem mogla najti avtomobila, čeprav sem stala dve mesti stran od njega.

»Pridi, prosim,« sem rekla. »Samo za deset minut.«

V ozadju sem slišala risanko.

»Zdajle ne morem. Neža je ravno zaspala na meni.«

»Je Rok doma?«

Tišina.

»Je, ampak ko se zbudi, hoče mene.«

Nisem vedela, kaj naj odgovorim. Ona pa je rekla, naj pokličem, ko pridem domov.

Ni vprašala, ali lahko vozim.

Na pogreb ni prišla. Sporočila je, da imajo zadnje dni porušen ritem in da Neže ne želi dodatno vznemirjati. Napisala sem ji, da lahko pride sama. Odgovora ni bilo do tistega vprašanja o vrtcu pred vežico.

Tri dni pozneje je poklicala.

»Si jezna name?«

Sedela sem pri očetovi kuhinjski mizi. Pred mano so bile njegove položnice in očala, zlepljena z drobnim koščkom lepilnega traku.

»Oče je umrl, Maja.«

»Vem. Saj sem ti izrekla sožalje.«

»Nisem potrebovala pravilnih besed. Tebe sem potrebovala.«

Začela je razlagati o Nežinem spanju. Prvič sem jo prekinila.

»Nisem te prosila, da izbereš mene namesto nje. Prosila sem za deset minut. Za en klic, pri katerem me poslušaš.«

»Moja hči je moja prioriteta. Tega se ne bom opravičevala.«

»Saj se ti ni treba. Ampak tudi jaz ne morem več prositi za prostor v tvojem življenju.«

Rekla je, da od nje zahtevam preveč. Da so se stvari spremenile in da očitno tega ne sprejemam.

Mogoče sem predolgo čakala, da bodo spet takšne kot prej. To ji lahko priznam. Nikoli pa nisem pričakovala enakih večerov, izletov ali dolgih telefonskih pogovorov.

Pričakovala sem vprašanje. Kako si? In dovolj tišine, da bi lahko odgovorila.

Nisva se sprli do konca. Zmanjkalo nama je besed. Rekla je, da mora pripraviti večerjo, jaz pa sem rekla: »Prav.«

Od takrat ji ne pišem več prva. Včasih vidim njeno fotografijo z igrišča. Neža raste, manjkata ji sprednja zobka. Še vedno se nasmehnem, ko jo vidim.

Majo pa pogrešam. To je najbolj bedno pri vsem. Lahko veš, da je prijateljstva konec, pa ti roka ob kakšni novici še vedno najprej seže po telefonu zanjo.

Še vedno ne vem, ali sem od nje zahtevala preveč. Vem pa, da nisem mogla ostati v prijateljstvu, v katerem sem morala vsako svojo bolečino najprej opravičiti.