Mož je brez mojega soglasja vselil svojo mamo. Ko je pred hčerko rekla, da sem slaba mati, nisem več molčala.

»Če bi bila dobra mama, otrok ne bi tako stradal,« je rekla Marija in pred Jako postavila kruh z debelo plastjo čokoladnega namaza.

Zdravnica nam je tisto jutro naročila, naj zaradi njegovih prebavnih težav nekaj časa pazimo pri prehrani. Listek z navodili je ležal na hladilniku, pripet pod magnetom iz Pirana.

»Prosim, umakni krožnik,« sem rekla.

Marija ga je potisnila še bližje njemu.

Rok je sedel za mizo in gledal v telefon.

»Boš kaj rekel?« sem vprašala.

Zavzdihnil je, kot da sem jaz tista, ki je spet pokvarila večer.

»Maja, zaradi enega kosa kruha pa res ni treba delati cirkusa.«

Takrat je devetletna Neža odložila vilice.

»Mami, a si res slaba mama?«

Nisem zajokala. Samo prijela sem rob pulta, ker so se mi roke začele tresti.

Marija je prišla k nam pred štirimi meseci. Pravzaprav ni prišla. Rok jo je pripeljal v soboto dopoldne, skupaj z dvema kovčkoma in vrečko zdravil.

»Mama bo nekaj časa pri nas,« je rekel med vrati.

Stala sem v trenirki, z mokro krpo v roki. Ravno sem čistila kopalnico.

»Kako nekaj časa?«

»Dokler si gleženj ne opomore. Saj ne more sama po stopnicah.«

Vedela sem, da je padla. Dan prej sem ji nesla kosilo in ponudila, da ji naslednji teden po službi pomagam. O selitvi pa ni bilo niti besede.

»Rok, midva se o tem nisva dogovorila.«

Pogledal je proti hodniku, kjer je stala njegova mama.

»A bova to zdaj pred njo?«

In sem utihnila. Ker me je bilo sram, da bi poškodovana ženska mislila, da je nočem v stanovanju.

Živeli smo v triinšestdesetih kvadratih v bloku v Kranju. Otroka sta imela vsak svojo majhno sobo, midva spalnico, v dnevni sobi pa raztegljiv kavč. Tja smo namestili Marijo. Zvečer nismo več gledali televizije, ker je zgodaj zaspala. Zjutraj sem se oblačila v kopalnici, da je ne bi zbudila, ko sem iskala perilo na stojalu.

To bi še šlo. Res bi.

Potem pa so se začele drobne stvari.

Moje skodelice je prestavila na zgornjo polico, ker so bile spodaj »nelogično zložene«. Nežine pajkice je odnesla v vrečo za podariti, ker se spodobna deklica ne oblači tako. Jaki je dovolila risanke, potem ko sem mu jih zaradi udarca sestre prepovedala.

»Pri babici ni kazni,« mu je rekla in mu pomežiknila.

Ko sem ugovarjala, je stisnila ustnice.

»Jaz sem vzgojila dva otroka. Nekaj pa že vem.«

Rok mi je zvečer govoril, naj ne jemljem vsega osebno.

»Takšna je. Ne boš je pri sedeminšestdesetih spremenila.«

»Saj je nočem spremeniti. Hočem, da me ne popravlja pred otrokoma.«

»Malo potrpi. Moja mama je.«

To je postal njegov odgovor za vse.

V službi sem računala dobavnice in popravljala napake v naročilih, doma pa sem začela preverjati, ali sem dovolj dobro pobrisala mizo. Smešno, ne? Stara osemintrideset let, dva otroka, kredit, pa me je stisnilo v želodcu, ko sem slišala taščin korak proti kuhinji.

Neko sredo sem po službi deset minut sedela v avtu pred blokom. Motor sem ugasnila, ven pa nisem šla. Samo gledala sem vrečko krompirja na sovoznikovem sedežu in mislila, da bom morala spet poslušati, zakaj sem kupila napačnega.

Roku sem povedala še isti večer.

»Domov me je strah iti.«

Ni dvignil pogleda s televizije.

»Pretiravaš. Mama ti vendar pomaga.«

Pomagala je, ja. Oprala je brisače, skuhala juho, kadar sem delala dlje. Hkrati pa je pri kosilu povedala, da otroka prej očitno nista poznala prave hrane.

Najhuje mi je bilo, ker nisem znala razložiti, kako lahko nekdo nekaj naredi zate in te ob tem vsak dan malo zmanjša.

Ko je gleženj že zdavnaj nehal otekati, sem vprašala, kdaj se bo vrnila v svoje stanovanje v Radovljici.

Marija je odložila šivanje.

»Rok je rekel, da se nikamor ne mudi.«

Tisti večer sem izvedela, da ji je obljubil, da lahko ostane čez zimo.

»Tam je sama,« je rekel. »Odkar je oče umrl, ji ni lahko.«

»Vem. Ampak zakaj si ji to obljubil brez mene?«

»Ker bi ti takoj rekla ne.«

Obsedela sem na robu postelje.

Torej je vedel, da se ne bi strinjala. Ni pozabil vprašati. Preprosto se je odločil, da moj odgovor ni pomemben.

Po večerji s čokoladnim namazom sem otroka spravila spat. Neži sem povedala, da tudi odrasli v jezi rečemo kaj krivičnega in da za njene prepire nisem kriva ona. Potem sem se vrnila v kuhinjo.

»Jutri se bomo pogovorili o tem, kako bo šlo naprej,« sem rekla.

Marija je začela pospravljati drobtine.

»Če sem odveč, samo povej.«

Tokrat je nisem pomirila.

»Takšno življenje mi ne ustreza. Potrebujem, da se vrneš domov ali da skupaj poiščemo drugo rešitev.«

Rok je sunkovito odrinil stol.

»Moje mame ne boš metala na cesto.«

»Ima svoje stanovanje. In ima sina, ki ji lahko pomaga tudi tam.«

»Po vsem, kar je naredila za nas?«

»Hvaležna sem ji. Nisem pa zato dolžna molčati, ko me žali pred otrokoma.«

Marija je zajokala. Rok je šel za njo v dnevno sobo. Jaz sem ostala pri mizi in prvič nisem tekla za njima popravljat vsega.

Naslednji dan sem poklicala svetovalnico. Potem sem Roku povedala, da želim partnersko svetovanje in konkreten datum konca skupnega bivanja.

»To je izsiljevanje,« je rekel.

»Ne. Povem ti, česa ne zmorem več.«

Dva dni skoraj nisva govorila. Potem sem ga našla na balkonu, brez telefona v rokah.

»Bojim se, da bo sama propadla,« je rekel.

Prvič ni govoril o moji nepotrpežljivosti.

»Potem ji pomagajva. Ampak ne tako, da propadamo mi.«

Marija se je čez tri tedne vrnila domov. Rok ji ob sredah pripelje nakupe, ob nedeljah jo obiščemo, če se prej dogovorimo. Nekaj časa me skoraj ni pogledala. Še vedno včasih pripomni kaj o moji kuhi, ampak zdaj rečem, naj neha. Včasih jo ustavi tudi Rok.

Na svetovanju sva šele dvakrat. Ni vse dobro. Še vedno me zaboli, kako dolgo je gledal stran.

Prejšnji petek sem prišla domov, odložila torbo na stol in si skuhala kavo. Nihče ni komentiral torbe. Sedla sem za deset minut. Šele takrat sem opazila, da me v trebuhu nič več ne stiska.

Še vedno se sprašujem, zakaj je moja meja postala problem šele takrat, ko sem jo izrekla na glas.

Ali biti dobra žena in snaha res pomeni, da moraš biti v lastnem domu vedno zadnja na vrsti?