Ko je mož v naše stanovanje pripeljal svojo mamo, sem verjela, da ji bomo pomagali samo nekaj tednov. Počasi sem izgubila besedo pri vzgoji otrok, prostor v lastni kuhinji in občutek, da sem doma. Ko sem končno postavila mejo, sem ugotovila, da najin največji problem sploh ni bila tašča.
Ko je možev sin iz prejšnje zveze s kovčkom obstal pred najinimi vrati, sem izvedela, da bo odslej živel z nama. Poskušala sem sprejeti novo življenje, vendar so zamolčane odločitve, stara bolečina in občutek, da sem v lastnem domu odveč, razklali najin zakon. Na koncu sem morala izbrati med vztrajanjem v družini, v kateri sem se izgubljala, in odhodom, ki me je strašil bolj kot vse drugo.
Spomnim se dneva, ko sem z otrokom v naročju stala na hodniku hiše na obrobju mesta in poslušala, kako mi svekrva že prvi večer razlaga, kaj delam narobe. Po smrti moževe sestre smo ostali brez tal pod nogami in se iz najinega majhnega najema preselili k njegovim staršem, kjer se je žalost hitro spremenila v boj za zrak, prostor in dostojanstvo. Šele ko sva se s svekrvo resnično soočili, sem prvič videla, da na drugi strani ni samo nadzor, ampak tudi strah, osamljenost in bolečina, ki si je ni znala priznati.
Še danes slišim, kako je zaloputnila kuhinjska omarica, ko mi je svekrica pred otrokoma zabrusila, da iz njiju delam razvajenca. Takrat sem prvič zares začutila, da se v lastnem stanovanju v Ljubljani dušim med krivdo, jezo in tišino moža, ki ni znal stopiti ne k meni ne k svoji mami. Najtežje pa je bilo priznati, da pod vsemi prepiri ni bila samo njena potreba po nadzoru, ampak tudi njen strah, da je ostala sama in odveč.