Ko sem otrokoma rekla, da nimava več denarja in moči za njune potrebe, je naša hiša nenadoma utihnila

»Torej naj zdaj zaradi vaju izgubim službo?« je rekla Maja in vrgla avtomobilske ključe na kuhinjsko mizo. Franc je sedel ob štedilniku, še vedno v srajci iz bolnišnice. Na zapestju je imel prilepljen košček obliža. Najina hči ga sploh ni pogledala.

»Ne moreva imeti otrok ves teden,« sem ponovila. »Oče je včeraj prišel domov. Jaz pa komaj stopim na nogo.«

»Saj sta samo dva otroka, ne pa cela šola.«

Takrat sem prvič zaprla hladilnik, ne da bi ji pripravila vrečko za domov.

Stara sem enainsedemdeset let. S Francem živiva na obrobju Celja, v hiši, ki sva jo gradila ob sobotah, po službi in med dopusti. Dolga leta je bila najin ponos. Zdaj naju ob vsakem močnejšem dežju skrbi, kje bo spet zamakalo.

Franc je bil vzdrževalec, jaz sem delala v šolski kuhinji. Nisva imela veliko, sva pa vedno nekaj prihranila. Za otroka, sva rekla. Za njun lažji začetek.

Maja živi v Ljubljani, Tomaž v Mariboru. Oba imata službo, družino in stanovanjski kredit. Vem, da jima ni lahko. Saj vidim cene v trgovini. Ampak dolgo nisem opazila, da sva midva postala postavka v njunem mesečnem proračunu.

Tomažu sva vsak mesec nakazovala dvesto evrov. Samo do jeseni, je rekel prvič. Potem so prišle nove gume, dražje ogrevanje, sinov zobni aparat. Jesen je minila trikrat.

Maji sva plačala popravilo avtomobila. Denarja nisem zahtevala nazaj. Rekla je, da bo vrnila, ko dobi regres, potem pa tega nobena ni več omenila.

Največkrat sta poklicala ob četrtkih.

»Mami, a imata za vikend kaj v načrtu?«

Vedela sem, kaj sledi. Vnuki, poln pralni stroj, palačinke, prepiranje glede risank. Ob nedeljah sem zvečer sedela z nogami v hladni vodi, ampak hiša je še dišala po otrocih. Zaradi tega sem si govorila, da zmorem.

Tudi vrt sva obdelovala bolj zanju kot zase. Maja je hotela paradižnikovo omako brez sladkorja, Tomaževi so imeli radi kumarice. Ko je Franc predlagal, da eno gredo zatraviva, sem rekla, naj počaka še eno leto.

»Komu se pa dokazujeta?« naju je vprašala soseda Jožica, ko me je videla klečati med fižolom.

Zamerila sem ji. Nič ni vedela, sem si mislila. V resnici je videla preveč.

Franc je začel puščati motiko sredi vrta. Naslonil se je na ograjo in čakal, da je spet prišel do sape. Rekel je, da je vročina. Ko ga je nekega jutra stisnilo v prsih, sem poklicala pomoč, čeprav me je prosil, naj ne delam cirkusa.

V bolnišnici so mu uredili zdravljenje in naročili počitek. Jaz sem medtem čakala na pregled zaradi kolena in ponoči hodila po stopnicah po eno stopnico naenkrat, z obema rokama na ograji.

Tomažu sem po telefonu povedala, da me je strah.

»Mami, to pač pride z leti,« je rekel. V ozadju sem slišala blagajno. »A tisto nakazilo bo lahko do petnajstega?«

Nisem mu odgovorila. On je mislil, da je prekinilo.

Tisti večer sva s Francem razgrnila račune. Po položnicah, hrani, zdravilih in nakazilu Tomažu nama ni ostalo dovolj za popravilo žleba. Franc je položil račun za kurilno olje na vrh kupa.

»Še zmeraj lahko vzamem z varčevanja,« sem rekla.

»To varčevanje je vse, kar še imava.«

Sedela sva do polnoči. Brez televizije. Prvič sva si na glas priznala, da ne zmoreva več.

Oba otroka sem povabila v nedeljo. Mislila sem, da bomo po kosilu mirno govorili. Potem je Franc pristal v bolnišnici, Maja pa je prišla že v soboto z načrtom, da nama za teden dni pusti vnuka.

Po prepiru ob hladilniku sem vseeno skuhala kavo.

»Ne gre samo za ta teden,« sem rekla. »Nič več rednega varstva. In denarja tudi ne moreva več dajati. Vrt bova zmanjšala.«

Maja me je gledala, kot da govorim o prodaji hiše brez njene vednosti.

»Lepo. Ko vas človek najbolj potrebuje.«

Franc je dvignil glavo.

»Maja, jaz sem včeraj prišel iz bolnišnice.«

»Saj sem slišala.«

To je rekla hitro, jezno. Potem je pogledala njegov obliž in za trenutek utihnila. Mislila sem, da bo sedla k njemu. Namesto tega je vzela ključe.

Tomaž je poklical zvečer. Maja mu je že povedala.

»Lahko bi prej opozorila. Jaz sem na ta denar računal.«

»Midva pa na to, da bosta opazila.«

To sem rekla grše, kot sem hotela. Ampak bilo je zunaj.

Naslednja dva tedna ni poklical nihče.

Potem je Maja poslala fotografijo otrok s šolskega nastopa. Odgovorila sem s srčkom in vprašala, ali bi v nedeljo prišli na kosilo. Napisala je, da imajo veliko opravkov. Na fotografiji sem povečala vnukov obraz, ker mu je manjkal sprednji zob. Tega sploh nisem vedela.

Franc je opazil, da ponoči gledam telefon.

»Pokliči jo,« je rekel.

»In kaj naj rečem? Da vseeno lahko prideta za en teden?«

Ni odgovoril. Tudi on ju je pogrešal.

Najhuje mi je bilo na tržnici, ko je znanka rekla, kako srečna sva, da imava otroke že na svojem in zdaj lahko uživava. Prikimala sem in kupila šest sadik paradižnika namesto štiriindvajsetih. V avtu sem jokala zaradi sadik. No, ne zaradi sadik.

Za težja dela sva začela plačevati sosedovega sina. Pokosil je in odpeljal veje. Ko sem mu dala denar, sem skoraj občutila krivdo. Potem sem se spomnila, da Franc tisto popoldne ni niti enkrat lovil sape ob ograji.

Tomaž je prišel po skoraj dveh mesecih. Sam. Prinesel je kruh in vprašal, ali imava še kaj kumaric.

Roka mi je že šla proti shrambi.

»Letos jih ne bom vlagala,« sem rekla.

»Aja.«

Sedel je. Pogovor ni stekel. Nazadnje je vprašal Franca, kako je bilo na kontroli. Franc mu je pokazal izvid, ki ga je imel zloženega ob telefonu. Skupaj sta ga dolgo gledala.

Ničesar nismo rešili. Ob odhodu pa me je Tomaž objel malo dlje kot običajno.

Maja še vedno kliče redko. Vnuka včasih slišim po telefonu in vedno vprašam, kdaj prideta. Za popoldne, dodam. To me še vedno zaboli.

Zdaj imava manj dela in dovolj denarja do konca meseca. Franc zvečer sedi zunaj, jaz ob njem. Včasih je lepo. Včasih poslušava vsak avto, ki zavije v našo ulico.

Nisem hotela, da otroka odideta. Hotela sem samo, da prideta tudi takrat, ko od naju ničesar ne potrebujeta.

Je res treba tako dolgo dajati, da te na koncu še lastni »ne« spravi v jok?