Ko mi je vnukinja rekla, da je doma nihče ne bi pogrešal, sem pred njena starša postavila kovček

»Če bi ostala pri tebi do ponedeljka, bi mami opazila šele, ko ne bi bilo nikogar, da gre po Žana v vrtec.«

Nika je stala v moji kuhinji z mokrimi nogavicami. Zunaj je deževalo, ona pa je prišla peš, brez dežnika. Še torbe ni odložila. Samo gledala je v tla in si z nohtom trgala kožico ob palcu.

»Kaj se je zgodilo?« sem vprašala.

Skomignila je.

»Nič. Saj to je ravno to.«

Stara je bila štirinajst let. Njena mama Maja je bila moja hči. In tisti večer sem prvič zares razumela, da lahko otroka izgubljaš tudi takrat, ko vsak dan sedi za tvojo mizo.

Znaki so bili že prej. Nika je nehala hoditi na odbojko. Maja je rekla, da jo je minilo. Za rojstni dan je želela samo denar, potem pa ga je porabila za nove športne copate, ker so jo stare tiščale.

»Zakaj nisi rekla mami?«

»Ker je Žan potreboval sedež za kolo.«

Takrat sem zamahnila z roko. Saj veš, kako je, sem si rekla. Kredit, položnice, dva otroka. Maja je delala v trgovini, Tomaž v skladišču. Utrujena sta bila. Tudi jaz sem nekoč vzgajala otroke in štela kovance pred plačo.

Samo utrujenost ne pojasni vsega. To danes vem.

Šestletni Žan je bil živahen, glasen fant, ki je težko sprejel besedo ne. Če je med kosilom zakričal, je Maja odložila vilice. Če je Nika začela govoriti o šoli, jo je prekinila.

»Počakaj, da najprej uredim njega.«

Potem je bilo kosilo končano. Pogovor tudi.

Tisti deževni večer je imela Nika nastop šolskega pevskega zbora. Tri tedne je vadila solo. Maja mi je rekla, da pridejo vsi, zato sem ostala doma. Prostora v dvorani ni bilo veliko.

Niso prišli.

Žan je hotel v trgovino po obljubljeno igračo. Ko je Maja predlagala, da bi šli naslednji dan, se je vrgel na tla. Tomaž ga je odpeljal, Maja pa je šla zraven.

»Da se ne bi spet skregala,« mi je pozneje pojasnila.

Nika je po nastopu čakala pred šolo, dokler hišnik ni zaklenil vrat. Potem je prišla k meni.

Skuhala sem ji čaj. Ko je prijela skodelico, so se ji roke tresle.

»Sem sploh kaj narobe naredila?«

»Ne, ljubica.«

»Potem pa ne razumem.«

Nisem imela odgovora, ki je ne bi še bolj bolel.

Maji sem napisala, da Nika spi pri meni. Odgovorila je s palcem navzgor. Nobenega vprašanja, ali je v redu. Telefon sem obrnila z zaslonom proti mizi, da vnukinja ne bi videla, kako dolgo strmim vanj.

Naslednji dan sem šla k njim.

Maja je zlagala perilo, Tomaž je pri mizi pregledoval račune. Žan je gledal risanke. Nika je ostala pri meni in prosila, naj ne povem vsega.

»Potem bo še slabše,« je rekla.

Ta stavek sem nesla s sabo kot kamen v želodcu.

»Včeraj sta pozabila na njen nastop,« sem začela.

»Nisva pozabila,« je odvrnila Maja. »Ni šlo.«

»Zaradi igrače?«

Odložila je majico.

»Ne začni. Ne veš, kakšne dneve imamo.«

Tomaž je vzdihnil in odrinil račune.

»Nika je velika. Razume.«

»Ne. Samo neha prositi.«

Maja me je pogledala tako ostro, da sem za trenutek utihnila.

»A zdaj sem pa slaba mama? Ti jo imaš dve uri, ji spečeš palačinke in si najboljša. Jaz pa skrbim za vse drugo.«

Zadelo me je. Ker je bilo nekaj resnice v tem. Pri meni ni bilo jutranjega lovljenja avtobusa, umazanih dresov in večernega boja za kopalnico.

Toda Nika ni prosila za palačinke.

»Veš, da je nehala hoditi na odbojko, ker ni imela prevoza?«

»Saj vozi avtobus.«

»Zadnji odpelje pred koncem treninga.«

Maja je odprla usta, pa ni nič rekla.

»In veš, da ji za roditeljski sestanek nisi dala podpisanega obvestila, ker ti ga sploh ni več pokazala? Rekla je, da tako ali tako ne prideš.«

»Zakaj pa vse nosi tebi?«

»Ker jo poslušam.«

To sem rekla preostro. Še zdaj slišim, kako je počilo med nama.

Maja je vrgla perilo na kavč.

»Potem jo pa vzemi! Če sem jaz taka pošast, jo kar vzemi!«

Žan je utišal televizijo. Tomaž je prvič vstal.

»Dajmo se umirit.«

Ampak mene je bilo že preveč strah, da bi spet samo odšla.

»Naj bo nekaj časa pri meni,« sem rekla. »Med tednom. Blizu imam šolo, prostor imam. Vidva pa morata nekaj spremeniti.«

Maja je prebledela.

»Lastno hčer bi mi vzela.«

»Ne jemljem ti je. Poskušam doseči, da je ne izgubiš.«

Tri dni se ni oglasila. Nika je spala v moji mali sobi, kjer sem prej sušila perilo. Sama je pospravila stojalo in vprašala, ali sme na polico dati knjige.

Dovoljenje je prosila za vsako malenkost. Za jogurt. Za prižgano luč. Za to, da bi bila eno uro sama.

Takrat sem jokala v kopalnici, čisto potiho.

Četrti dan je prišla Maja. Brez Tomaža, brez Žana. Sedla je na rob stola in rekla, da sem Niko obrnila proti njej.

Vnukinja je stala pri vratih.

»Babi mi ni nič rekla proti tebi.«

»Nika, prosim, ne zdaj.«

»Kdaj pa?«

Maja je dvignila pogled.

»Kdaj lahko jaz? Ko Žan zaspi? Ko nisi utrujena? Ko ni položnic? Povej mi uro, pa bom počakala.«

Nihče se ni premaknil.

Potem je Nika zajokala. Ne glasno. Brisala si je obraz z rokavom in se jezila nase, ker solz ni mogla ustaviti.

»Ne rabim, da me imaš rajši kot njega. Samo mene imej tudi malo.«

Maja je vstala, vendar se je Nika umaknila. To jo je, mislim, najbolj zadelo.

Dogovorili smo se za šest tednov pri meni. Ne za vedno. Poklicali smo šolsko svetovalno delavko, skupaj uredili pogovor in se dogovorili, kako bodo potekali obiski. Tomaž je moral prevzeti več skrbi za Žana. Ni šlo gladko.

Tudi pri meni ni bilo vse lepo. Nika je zaloputnila vrata, ko sem ji rekla, naj odloži telefon. Enkrat mi je zabrusila, da nisem njena mama.

»Vem,« sem rekla. »Ampak nalogo boš vseeno naredila.«

Čez deset minut je prišla vprašat za pomoč pri matematiki. Nisem znala. Skupaj sva poklicali njeno sošolko.

Maja zdaj ob sredah pride ponjo in gresta sami na sprehod. Prvič je Nika prišla nazaj jezna. Drugič tiha. Prejšnji teden pa mi je rekla, da je mama ves čas pustila telefon v torbici.

Še vedno spi pri meni. Na polici ima knjige, v kopalnici svojo ščetko. Z Majo se učiva govoriti brez očitkov. Včasih nama uspe, včasih ne.

Ne vem, kdaj bo Nika pripravljena domov. Vem pa, da je ne bom priganjala samo zato, da bi bili odrasli manj prizadeti.

Ali sem posegla predaleč? Včasih se še vprašam, potem pa pomislim, koliko časa je ona čakala, da bo kdo sploh opazil.