Ko je tašča odnesla mamin stol v garažo, mož pa spet molčal, sem rekla: »Iz moje hiše boste šli vsi trije.«

»Stol sem dala v garažo. Saj je bil že ves prešvican,« je rekla tašča, ne da bi odmaknila pogled od televizije.

V rokah sem držala mokro blazino. Tisto modro, ki jo je mama sešila nekaj mesecev pred smrtjo. Ležala je na garažnih tleh, tik ob vreči krompirja.

»Matej,« sem rekla. »Tvoja mama je izpraznila mamino sobo.«

Moj mož je stal pri hladilniku in rezal salamo.

»Daj, ne zdaj. Ravno sem prišel iz službe.«

Takrat sem blazino položila na mizo. Počasi, ker so se mi tresle roke.

»V desetih dneh boste vsi trije odšli.«

Tast Franc se je zasmejal. Šele ko sem ponovila, je ugasnil televizijo.

Hišo v okolici Celja sem podedovala po mami. Ni bila nova. Pozimi je v kopalnici vleklo pri oknu, žleb je ob močnem nalivu spuščal, za omarami pa smo vsako jesen preverjali vlago. Ampak bila je moja. Kredit za novo streho sem odplačevala sama, še preden sva se z Matejem poročila.

Njegova starša sta prišla k nama zaradi prenove kopalnice v svojem stanovanju.

»Največ šest tednov,« je takrat rekla Marija in na prag postavila dve veliki torbi.

Šest tednov se je zavleklo v štiri leta.

Najprej je zamujal keramičar. Potem je Franca zabolelo koleno. Pozneje sta ugotovila, da jima stopnice v bloku ne ustrezajo več. Njuno prenovljeno stanovanje je ostalo prazno, pri nas pa sta imela vrt, parkirišče pred vrati in mene.

Jaz sem kuhala po dopoldanski izmeni v trgovini. Jaz sem naročala kurilno olje in lovila položnice med plačo in naslednjo plačo. Občasno sta kupila kavo ali sadje, za stroške pa je Marija rekla, da se v družini menda ne gremo računovodstva.

Matej je vsakič rekel isto:

»Saj sta moja starša.«

Kot da jaz tega ne bi vedela.

Najprej so bile pripombe majhne. Premalo posoljena juha. Napačno oprano perilo. Preveč denarja za Evine čevlje.

Eva je bila takrat stara osem let in ji je noga zrasla skoraj čez noč. Ko je babica rekla, da jo razvajam, sem ji pokazala stare čevlje. Palec je že pritiskal ob rob.

»Včasih smo malo potrpeli,« je odgovorila.

Potem je začela odpirati mojo pošto.

Položnico za elektriko je položila predme med večerjo in rekla, da očitno predolgo uporabljam sušilni stroj. Franc je prestavil moje lonce, ker sem imela kuhinjo »nelogično urejeno«. Če sem zaprla vrata spalnice, je Marija potrkala in takoj prijela za kljuko.

Mateju sem govorila zvečer, potiho, da Eva ne bi slišala.

»Ne počutim se več doma.«

»Preveč si jemlješ k srcu.«

»Prosim te, samo povej jima, naj ne hodita v najino sobo.«

»Ti povej. Jaz nočem biti med dvema ognjema.«

In sem povedala. Potem je bila Marija tri dni užaljena, Franc me ni pozdravil, Matej pa je mene prosil, naj zaradi miru malo popustim.

Saj sem. Tolikokrat sem, da se mi je to že zdelo normalno.

Pred obiski sta bila drugačna. Marija je na mizo prinesla potico in pripovedovala, kako lepo nam je skupaj. Franc je pohvalil vrt. Jaz sem nosila skodelice in se smehljala, ker nisem hotela pred ljudmi razlagati, da sem tisto jutro jokala v avtu pred službo.

Najbolj me je bilo sram, ko me je sodelavka vprašala, zakaj nikoli nočem domov takoj po izmeni.

Rekla sem, da moram še v trgovino. Delala sem v trgovini. Še danes se spomnim, kako me je pogledala.

Mamina soba je ostala majhen prostor z raztegljivim kavčem, omaro in njenim starim stolom. Tam sem likala, včasih brala, največkrat pa samo zaprla vrata za deset minut.

Marija je hotela iz nje narediti svojo dnevno sobo. Rekla sem ne. Jasno, večkrat.

Tisti četrtek sem vzela dodatno izmeno. Ko sem prišla domov, je bil v sobi Francov televizor, na polici pa Marijine porcelanaste figurice. Mamine knjige so bile v škatlah v garaži. Ena je bila spodaj že mokra.

Eva me je čakala na stopnicah.

»Mami, rekla sem babici, da ne sme. Rekla je, da ti vedno delaš težave.«

To me je zabolelo bolj kot blazina.

Ko sem zahtevala, naj odidejo, je Marija vstala tako sunkovito, da je odrinila mizico.

»Zaradi enega stola boš uničila družino?«

Matej je končno odložil nož.

»Nika, opraviči se. Malo si šla predaleč.«

Čakala sem. Še takrat sem čakala, da bi vprašal, zakaj sem tako razburjena. Da bi pogledal mokro blazino. Karkoli.

»Ne bom se opravičila,« sem rekla. »Lahko gresta v svoje stanovanje. Ti pa z njima ali kam drugam. Tako ne morem več živeti.«

Tisto noč je spal na kavču. Jaz nisem spala skoraj nič.

Naslednje jutro sem poklicala odvetnico. Hotela sem vedeti, kaj smem zahtevati in kako urediti razhod, ne da bi v jezi naredila še več škode. Ključavnice nisem zamenjala in njunih stvari nisem metala ven. Dogovor o odhodu sem jima dala tudi pisno.

Matej je najprej trdil, da blefiram.

Ko sem mu pokazala termin za pravni posvet, je obsedel za mizo.

»A mene tudi res mečeš ven?«

»Štiri leta te prosim, da mi pomagaš.«

»Nisem vedel, da je tako hudo.«

Takrat sem zajokala. Ne glasno. Samo nisem mogla več zadržati.

»Vedel si, da jokam. Samo nikoli nisi vprašal naprej.«

Odšli so deveti dan. Marija je svoje figurice zavila v moje kuhinjske krpe. Hotela sem nekaj reči, potem pa sem jo pustila.

Matej je pri vratih vprašal, ali bi lahko pozneje prišel po zimske gume. Dogovorila sva se za soboto. Po vseh letih skupnega življenja sva nenadoma znala govoriti samo še o gumah in škatlah.

Potem so začeli klicati sorodniki.

Teta Irena je rekla, naj bom razumna. Njegova sestra mi je napisala, da starejših ljudi ne pošiljaš od hiše. Nekdo je omenil, da bi morala potrpeti zaradi Eve.

Eva pa je prvi večer, ko sva bili sami, pri večerji polila sok.

Obe sva obstali.

Potem sem vstala po krpo.

»Saj ni nič,« sem rekla.

»A se ne bo nihče kregal?«

Morala sem se obrniti proti koritu, da ni videla mojega obraza.

Z Matejem zdaj urejava ločitev. Evo redno vidi in tega mu ne otežujem. Položnice so še vedno visoke, streha še ni odplačana in včasih me zvečer stisne, kako bom vse zmogla sama.

Ampak mamin stol sem očistila in ga vrnila k oknu. Včasih sedem nanj še v službeni jopi, preden sploh pristavim vodo za čaj.

Še vedno se vprašam, ali bi lahko odšla vsak na svojo stran z manj bolečine. Ne vem pa, koliko časa bi morala še izgubljati sebe, da me drugi ne bi imeli za sebično.