Tri leta sem preživljala moža in njegovega sina, potem pa mi je zaradi polovice najemnine rekel, da nimam srca

»Če danes ne plačamo, bodo začeli postopek odklopa,« sem rekla in položila opomin na kuhinjsko mizo.

Matej ni niti pogledal papirja. Sedel je v trenirki, s telefonom v roki, in s palcem drsel po zaslonu.

»Pa plačaj, kot vedno,« je zamrmral.

V meni je nekaj počilo. Ne glasno. Ni bilo krožnikov po tleh ali kričanja. Samo tista čudna tišina, ko nenadoma razumeš, da človek pred tabo že dolgo ne vidi tvoje utrujenosti.

»Na računu imam sedeminštirideset evrov,« sem rekla. »Plača pride čez šest dni. Najemnina še ni plačana, hladilnik je skoraj prazen, Žan pa jutri potrebuje denar za šolski izlet.«

Takrat je dvignil pogled.

»A zdaj boš še mojega sina vlekla v to?«

Žan ni bil kriv za nič. Ko sva se z Matejem spoznala, je bil star devet let. Tih fant z očali, ki je ob prvem obisku pri meni pazljivo vprašal, ali lahko vzame še en kos potice. Njegova mama Tjaša je živela v drugem kraju, pri nama pa je bil vsak drugi konec tedna in del počitnic.

Nikoli ga nisem obravnavala kot breme. Kupovala sem mu copate, zvezke in bundo, ko je staro prerastel. Plačala sem mu tabor, ker je Matej rekel, da bo denar vrnil, ko bo dobil službo. Žanu sem pripravljala palačinke, ga vozila na nogomet in ponoči z njim iskala izgubljeno športno izkaznico.

Rada sem ga imela. Še vedno ga imam.

Toda ljubezen ne napolni hladilnika.

Matej je službo v skladišču izgubil pred skoraj letom dni. Sprva sem ga razumela. Podjetje je zmanjševalo število zaposlenih in odpustitev ga je zadela naravnost v ponos. Prve tedne je pošiljal prošnje, hodil na razgovore in vsako zavrnitev težko prenašal.

»Samo malo časa potrebujem,« mi je govoril.

Verjela sem mu. Prevzela sem najemnino za dvosobno stanovanje v Kranju, elektriko, ogrevanje, telefon in hrano. Moja plača v računovodstvu ni bila slaba, a po vseh stroških mi je ostalo komaj kaj. Začela sem jemati dodatno delo. Zvečer sem doma urejala račune za dva manjša podjetnika, medtem ko je Matej gledal televizijo.

Po treh mesecih je nehal pošiljati prošnje.

Po šestih je vsako vprašanje o službi razumel kot napad.

»Kaj naj grem za minimalno plačo delat kot kakšen bedak?« je zabrusil.

»Vsaj začasno. Dokler ne najdeš česa boljšega.«

»Lahko je tebi govoriti. Ti imaš službo.«

Prav zaradi tega stavka sem se dolgo počutila krivo. Kot da je moja redna zaposlitev neka krivica, ki sem mu jo povzročila jaz.

Vsako jutro sem vstala ob pol šestih. Skuhala sem kavo, pripravila malico in pred odhodom preverila, ali je na pralnem stroju pustil kakšno oblačilo. Ko sem se vrnila, so bile skodelice še vedno na mizi. Matej je rekel, da je imel težek dan, ker je slabo spal.

Jaz pa sem bila tako utrujena, da sem včasih sedela v avtomobilu pred blokom in zbirala moč, da bi sploh šla po stopnicah.

Tistega večera z opominom sem prvič jasno zahtevala spremembo.

»Naslednji mesec moraš prispevati polovico najemnine in stroškov,« sem rekla. Glas se mi je tresel, čeprav sem stavek vadila v službenem stranišču. »Če ne najdeš redne službe, vzemi začasno delo. Karkoli. Sama ne zmorem več.«

Matej je sunkovito odložil telefon.

»Torej gre samo za denar?«

»Ne. Gre za to, da vse nosim sama.«

»Družina si pomaga.«

»Saj pomagam že skoraj eno leto.«

»Ne, ti računaš. Vsak cent šteješ. Še za Žana ti je očitno škoda.«

To me je zabolelo bolj, kot bi si želela priznati.

»Ne govori tega.«

»Zakaj ne? Resnica je. Hladna si. Če bi naju imela rada, ne bi postavljala takih pogojev.«

Vstal je tako hitro, da se je stol prevrnil. Ni me udaril, vendar je z dlanjo močno udaril po mizi. Kozarec je poskočil, voda se je razlila čez opomin.

Stala sem ob pultu in ga gledala. Čakala sem, da se opraviči. Da bo opazil, kako se tresem.

Namesto tega je odšel v spalnico in zaloputnil vrata.

Naslednje jutro sem med iskanjem dokumentov našla izpisek njegovega računa. Na njem je bilo več nakazil za priložnostna dela, o katerih mi ni povedal. Skupaj skoraj dva tisoč evrov v zadnjih mesecih. Denar je porabil za spletne stave, novo igralno napravo in dvige gotovine.

Meni pa je govoril, da nima niti za kruh.

Sedla sem na tla ob omari. Papir sem držala v rokah in nisem jokala. Samo slabo mi je postalo. Spomnila sem se, kako sem mami Marjeti rekla, da letos ne morem prispevati za popravilo strehe na njeni hiši. Kako sem pri zobozdravniku prestavila poseg, ker nisem imela dovolj denarja. Kako sem Žanu kupila zimske čevlje na obroke.

Matej je denar imel. Samo nama ga ni namenil.

Ko je prišel domov, sem izpisek položila pred njega.

Za trenutek je prebledel, potem pa se mu je obraz spremenil.

»Brskaš po mojih stvareh?«

»Lagali si mi.«

»To je moj denar.«

»Jaz pa plačujem tvoje račune.«

»Spet denar! Vedno samo denar!«

»Ker zaradi tebe nimam več niti prihrankov!«

Približal se mi je in znižal glas.

»Če zdaj odideš, boš uničila Žana. A lahko živiš s tem? Že njegova mama ga je razočarala, zdaj ga boš še ti.«

To je bil najokrutnejši del. Vedel je, kam mora pritisniti.

Tisto noč sem spala na kavču. Zjutraj sem poklicala mamo in ji prvič povedala vse. Dolgo je bila tiho.

»Pridi domov, Nika,« je rekla. »Denar se zasluži nazaj. Sebe boš težje sestavila.«

Čez dva dni sem med Matejevo odsotnostjo spakirala najnujnejše. Oblačila, dokumente, službeni računalnik in staro fotografijo pokojnega očeta. Ko sem zapirala kovček, se je na vratih pojavil Žan. Matej mi ni povedal, da ga bo tisti dan pripeljal prej.

»A greš?« je vprašal.

Nisem znala lagati.

»Ja.«

»Zaradi mene?«

Takrat sem pokleknila pred njim in ga objela. Bil je že skoraj tako visok kot jaz.

»Nikoli zaradi tebe. Ti nisi naredil nič narobe.«

Ni jokal. Samo otrpnil je in nato potiho vprašal, kdo mu bo zdaj pomagal pri matematiki.

Srce se mi je sesulo.

Matej je prišel nekaj minut pozneje. Najprej je kričal, potem prosil. Obljubljal je službo, svetovanje in drugačno življenje. Ko sem kovček odnesla na hodnik, mi je rekel, da bom ostala sama, ker nihče ne bo prenašal ženske, ki vse meri v denarju.

Tokrat mu nisem odgovorila.

Prve tedne pri mami nisem čutila olajšanja. Zbujala sem se z občutkom, da moram preveriti položnice. Ob zvoku telefona me je stisnilo v želodcu. Matej mi je pošiljal dolga sporočila. Enkrat sem bila ljubezen njegovega življenja, naslednjič sebična lažnivka.

Vlogo za ločitev sem vložila mesec dni pozneje.

Najela sem majhno enosobno stanovanje na robu mesta. Ni posebno lepo, ampak je mirno. Ko plačam najemnino in račune, mi ostane dovolj za hrano in celo nekaj malega za prihranek. Prvi večer sem sedela na tleh, jedla kruh z maslom in poslušala tišino.

Nihče ni udarjal po mizi. Nihče mi ni govoril, da je skrb zase dokaz, da ne znam ljubiti.

Žan mi včasih napiše sporočilo. Prejšnji teden mi je poslal fotografijo pozitivne ocene iz matematike. Odpisala sem mu, da sem ponosna nanj, potem pa dolgo jokala.

Še vedno se sprašujem, ali sem odšla prepozno ali ravno takrat, ko sem končno zmogla. Kje se po vašem konča pomoč družini in začne izkoriščanje?