Mamo sem sprejela v svoj dom, potem pa odkrila, da skrivaj jemlje denar mojima otrokoma

»Maja, v kuverti manjka tri tisoč evrov.«

Rok je stal sredi najine spalnice in v roki držal prazno belo kuverto. Obraz je imel čisto bled. Za njim so bila odprta vrata omare, tista zgornja polica, kamor sva spravljala prihranke za Nežino šolanje in popravilo strehe.

»Ne more manjkati,« sem rekla. »Prejšnji teden sem preštela denar.«

Takrat sem v ogledalu zagledala mamo. Stala je na hodniku v copatih, naslonjena na hoduljo. Ko so se najine oči srečale, je pogledala v tla.

In jaz sem vedela.

Mamo Marijo sva vzela k sebi po njenem tretjem prihodu iz bolnišnice. Srce ji je slabelo, težko je dihala, zdravnica pa je omenila paliativno oskrbo in pomoč hospica na domu. Živela je sama v majhnem stanovanju pri Celju. Brat Tomaž jo je obiskal mogoče enkrat na mesec, pa še takrat je navadno prišel po denar ali domače klobase iz zamrzovalnika.

»Pri nas boš,« sem ji rekla. »Ne boš sama.«

Rok ni ugovarjal. Izpraznila sva delovno sobo, kupila rabljeno negovalno posteljo in prestavila Juretovo pisalno mizo v dnevno sobo. Neža se je odpovedala omari, da smo naredili prostor za mamine stvari.

Prve tedne je bilo težko, a sem čutila, da delam prav. Zjutraj sem ji pripravljala zdravila, med službo klicala, ali je jedla, zvečer sem ji pomagala pod tuš. Rok jo je vozil na preglede. Otroka sta govorila tišje, kadar je spala.

Bili smo utrujeni, vendar povezani.

Potem se je mama nekoliko pobrala. Začela je sama hoditi do kuhinje in si kuhati kavo. Včasih je zložila perilo. Bila sem vesela vsakega njenega boljšega dneva.

Nisem opazila, da je hkrati začel izginjati denar.

Najprej petdeset evrov iz moje denarnice. Mislila sem, da sem plačala položnico in pozabila. Potem je Rok iskal dvesto evrov, ki jih je pripravil za serviserja peči. Sprla sva se, ker sem bila prepričana, da jih je nekam založil.

»Vedno jaz nekaj izgubim, kajne?« je jezno rekel.

»Nisem tega rekla.«

»Ni ti treba. Tako me gledaš.«

Najhuje je, da sva zaradi nje začela dvomiti drug o drugem, še preden sva pomislila nanjo.

Tistega popoldneva, ko je Rok našel prazno kuverto, sem šla naravnost do mame.

»Si vzela denar?«

Sedla je na rob postelje. Roke so se ji tresle, toda ne tako kot ob slabosti. Tokrat od strahu.

»Samo sposodila sem si.«

»Tri tisoč evrov?«

»Ni bilo vse naenkrat.«

Rok je za menoj sunkovito izdihnil.

»Kam je šel denar, Marija?«

Mama je molčala. Nato je rekla tako tiho, da sem jo komaj slišala:

»Tomaž ga je potreboval.«

V meni je nekaj počilo.

Brat je imel že leta težave. Najprej mu je propadel mali prevozniški posel. Potem je vzel posojilo, da bi poravnal stare obveznosti. Pozneje sem izvedela še za stave. Vedno je imel novo razlago in vedno je obljubil, da bo naslednji mesec vse drugače.

Poklicala sem ga pred mamo.

»Koliko denarja ti je dala?«

Na drugi strani je bila dolga tišina.

»Ne vem, o čem govoriš.«

»Ne laži mi, Tomaž.«

»Maja, umiri se.«

»To je bil denar za moja otroka.«

Takrat je spremenil glas.

»Saj imaš hišo. Rok ima službo. Jaz bi lahko ostal brez vsega.«

Skoraj sem se zasmejala, ampak od obupa. Hiša je bila še pod posojilom. Streha je zamakala nad otroško sobo. Neža si je želela na študij v Ljubljano, midva pa sva računala, ali ji bova lahko plačevala študentski dom. Jure je potreboval nov računalnik za šolo. Nobenega razkošja ni bilo. Samo skrbno zložen denar, po dvajset ali petdeset evrov na mesec.

»Vrni ga,« sem rekla.

»Nimam ga več.«

Mama je začela jokati.

»On je moj sin. Kaj naj bi naredila? Pustila, da ga izterjevalci uničijo?«

»Jaz pa sem tvoja hči,« sem rekla. »Neža in Jure sta tvoja vnuka.«

»Vidva bosta že. Tomaž nima nikogar.«

Ta stavek me je zabolel bolj kot kraja. Mi bomo že. Ker sva odgovorna. Ker hodiva v službo tudi bolna. Ker ne prosiva. Torej nama je dovoljeno vzeti.

Rok je hotel, da mama odide takoj. Jaz sem ga prosila za nekaj dni. Počutila sem se razcepljeno. Ko sem jo gledala med kašljanjem, sključeno in majhno, sem videla svojo mamo, ki mi je nekoč šivala pustni kostum in ponoči sedela ob meni, ko sem imela vročino. Ko pa sem pogledala otroka, sem videla, kaj jima je vzela.

Neža je najin prepir slišala.

»Mami, ali zaradi tega ne bom mogla študirati?« me je vprašala.

»Boš,« sem prehitro odgovorila.

»Ni treba. Lahko grem delat.«

Stara je bila sedemnajst let. V tistem trenutku me je postalo sram, ker sem dovolila, da je sploh pomislila na to.

Naslednje jutro sem poklicala center za socialno delo in domove v okolici. Prosta mesta niso čakala na nas. Izpolnjevala sem obrazce, zbirala zdravniška mnenja in poslušala mamine očitke.

»Hočeš se me znebiti.«

»Ne. Hočem zaščititi svojo družino.«

»Jaz sem tudi tvoja družina.«

»Si. Ampak to ne pomeni, da lahko kradeš mojim otrokom.«

Ko so ji po nekaj tednih našli mesto v domu, dva kraja stran, tri noči nisem spala. Tudi finančno ni bilo preprosto. Njena pokojnina ni pokrila vsega, zato sva morala del oskrbnine doplačevati. Vendar sva vsaj vedela, koliko naju bo stalo. Ni bilo več skrivanja in praznih kuvert.

Na dan selitve je mama sedela na postelji v plašču in stiskala torbico.

»Tega ti ne bom odpustila,« je rekla.

Pokleknila sem pred njo in ji zapela čevelj, ker sama ni mogla doseči zaponke.

»Mogoče ti tudi jaz nekoč odpustim,« sem odgovorila.

V domu ima čisto sobo, redne obroke in pomoč, kadar jo potrebuje. Obiskujem jo vsako nedeljo. Včasih govori z menoj, včasih gleda skozi okno. Tomaž je prišel samo enkrat. Denarja ni vrnil.

Še vedno jo imam rada. Prav zato je vse skupaj tako boleče.

Sem mamo zapustila, ko me je potrebovala, ali sem prvič zares naredila tisto, kar sem morala kot mati svojih otrok? Kje bi vi postavili mejo?