Ko mi je tašča še enkrat očitala mokro brisačo, sem pred moža položila ključe in rekla: »Jutri se z Nežo seliva.«

»Maja, kolikokrat ti moram še povedati, da se brisače ne obeša tako? Smrdela bo. Potem bom pa spet jaz kriva.«

Milena je stala sredi kopalnice in držala mojo mokro brisačo med dvema prstoma, kot da je nekaj umazanega. Za njo je stal Rok. Moj mož. Gledal je v tla in si s palcem drgnil rob telefona.

»Samo oprhala sem Nežo,« sem rekla. Glas se mi je tresel. »Takoj bi jo obesila.«

»Saj vedno samo nekaj boš. Boš pospravila, boš pobrisala, boš zaprla okno. Hiša pa ne čaka.«

Pogledala sem Roka.

»Boš kaj rekel?«

Dvignil je ramena. »Mami samo hoče red. Daj, Maja, ne delaj zdaj drame.«

Takrat je v meni nekaj počilo. Ne glasno. Bolj kot nit, ki je bila predolgo napeta.

Šla sem v najino sobo, iz predala vzela ključe njegovega avtomobila in jih položila pred njega. »Jutri se z Nežo seliva.«

Rok se je prvič tisti večer zares zazrl vame.

»Kam?«

»V stanovanje v Kranju. Enosobno. Majhno je, ampak bom lahko tam narobe obesila tudi deset brisač.«

K Mileni in Jožetu smo se preselili dve leti prej. Rok je izgubil službo v manjšem gradbenem podjetju, jaz pa sem bila na porodniškem dopustu. Najemnina, obrok za avto in stroški so nas požirali. Milena je sama predlagala, naj pridemo k njima v hišo blizu Škofje Loke.

»Zgoraj boste čisto zase,« je rekla. »Saj smo družina.«

Takrat sem ji verjela.

Zgoraj smo imeli sobo in majhno kopalnico, kuhinja pa je bila skupna. Že prvi teden mi je Milena pokazala, kam spada vsaka skodelica. Krožnike sem morala po pranju obrisati, čeprav so šli v omaro suhi. Pralni stroj se ni smel vklopiti po sedmi zvečer. Neža ni smela tekati po hodniku, ker je Jože popoldne počival. Juha se je jedla ob dvanajstih, tudi če sem bila jaz v službi do enih.

Če sem skuhala kaj drugega, je Milena užaljeno pokrila svoj lonec.

»Moja hrana očitno ni več dobra.«

Če sem ji pomagala, sem delala narobe. Če ji nisem, sem bila nehvaležna.

Rok je medtem dobil novo službo v skladišču. Domov je prihajal utrujen, pojedel in se umaknil pred televizijo. Ko sem mu povedala, da ne zmorem več poslušati pripomb, me je objel samo z eno roko.

»Potrpi še malo. Saj varčujeva.«

Toda prihranki so vedno izginili. Enkrat je bilo treba popraviti avto. Drugič je Rok Jožetu pomagal plačati novo peč. Nato je Neža potrebovala očala. Meseci so postali leto, leto dve. Jaz pa sem se v tisti hiši začela premikati tiho, skoraj brez dihanja.

Preden sem odprla hladilnik, sem razmišljala, ali bo Milena vprašala, kaj iščem. Preden sem dala perilo prati, sem preverila uro. Ko sem zaslišala njene korake na stopnicah, me je stisnilo v želodcu.

Najhuje je bilo, da sem začela dvomiti vase. Mogoče sem res lena. Mogoče sem preobčutljiva. Mogoče bi morala biti hvaležna in tiho.

Tisto noč po prepiru zaradi brisače Rok ni spal. Sedel je na robu postelje, jaz pa sem zlagala Nežine majice v kovček.

»Ne moreš mi kar vzeti otroka,« je rekel.

»Ne jemljem ti je. Lahko jo vidiš vsak dan. Lahko greš z nama.«

»S šeststo evri najemnine? Pa varščina? Kako bova?«

»Ne vem, Rok. Res ne vem. Vem pa, da tako ne morem več.«

Prvič sem mu povedala vse. Da se zaklepam v kopalnico in jokam. Da v službi ostajam deset minut dlje, ker me je strah priti domov. Da me Neža sprašuje, zakaj babica vedno govori, da mamica nič ne zna.

Rok je pobledel.

»Zakaj mi nisi povedala, da je tako hudo?«

Zasmejala sem se, vendar ni bilo nič smešnega. »Povedala sem ti. Samo slišal me nisi.«

Naslednje jutro je Milena opazila kovčke na hodniku. Najprej je mislila, da gremo na izlet. Ko sem ji povedala, je naslonila roko na ograjo.

»Po vsem, kar sva naredila za vas?«

»Hvaležna sem vama. Ampak tukaj nisem doma.«

»Ker sem ti rekla za brisačo?«

»Ne gre za brisačo.«

»Seveda ne. Jaz sem zdaj pošast.«

Jože je sedel pri mizi in mešal kavo. Ni me pogledal. Rok pa je stal ob vratih, tih kot vedno.

Čakala sem. Samo nekaj sekund, a zdelo se je kot cela poroka, celo moje življenje z njim.

Potem je rekel: »Mami, dovolj.«

Milena je obmolknila.

»Maja ima prav. Moral bi to ustaviti že prej.«

Ni bilo velikega opravičila. Ni stekel za menoj in čudežno popravil vsega. Pomagal mi je odnesti kovčke v avto, nato pa ostal pri starših. Rekel je, da potrebuje nekaj dni. Mene je bolelo, ampak sem odšla.

Stanovanje je bilo v tretjem nadstropju starega bloka brez dvigala. Kuhinja je bila tako majhna, da sem se z vrati hladilnika zadela v stol. Neža je spala v edini spalnici, jaz pa na raztegljivem kavču. Po plačilu varščine mi je na računu ostalo sto osemdeset evrov.

Prvi večer sva jedli makarone z maslom. Neža je gledala gole stene in vprašala: »Mami, a je to zdaj naš dom?«

»Za nekaj časa,« sem rekla.

Ko je zaspala, sem sedela na tleh ob kavču in jokala. Strah me je bilo položnic, samote in tega, da sem uničila zakon. Toda ko sem šla v kopalnico in zagledala brisačo, obešeno malo postrani, sem prvič po dolgem času normalno zadihala.

Rok je prišel čez tri dni. Prinesel je Nežino najljubšo odejo in vrečko hrane. Ni se izgovarjal.

»Pogovoril sem se z njima,« je rekel. »Mami joka. Oče pravi, da pretiravamo. Jaz pa… jaz sem bil strahopeten.«

Sedel je na kuhinjski stol, ki se je nevarno majal.

»Mislil sem, da ohranjam mir. V resnici sem samo pustil, da si vse nosila ti.«

Dogovorila sva se, da se ne bom vrnila v hišo. On se je čez teden dni preselil k nama. Prodala sva avto in kupila starejšega, cenejšega. Preklicala sva nekaj naročnin, začela zapisovati vsak strošek in odprla poseben račun za polog. Ni romantično, vem. Ampak včasih je ljubezen tudi preglednica stroškov in odločitev, da ne pobegneš pred neprijetnim pogovorom.

Z Mileno ni šlo hitro. Prvi pogovor se je končal z njenim jokom in mojimi tresočimi rokami. Pri drugem sem ji jasno rekla, da ne bom več sprejemala pripomb o svojem materinstvu, gospodinjstvu ali zakonu. Če se začnejo, bomo obisk končali.

Čez čas je začela trkati, preden je vstopila. Za Nežin rojstni dan me je celo vprašala, ali potrebujem pomoč, namesto da bi prevzela vse. Še vedno kdaj pripomni kaj pod nos. Jaz pa zdaj ne molčim več. Tudi Rok ne.

Še vedno živimo v majhnem stanovanju. Denarja ni veliko in do lastnega doma nas loči več let varčevanja. Toda tukaj lahko diham. In ko me Rok vpraša, kako sem, počaka na pravi odgovor.

Včasih se sprašujem, ali sem morala res oditi, da so me končno opazili. Bi vi ostali zaradi finančne varnosti ali bi, tako kot jaz, tvegali skoraj vse za košček miru?