Pri triinštiridesetih sem prvič izbrala sebe, družina pa mi je rekla, da sem izdala bolno mamo

»Če greš v petek z njim, lahko kar pozabiš, da imaš mamo.«

Oče je stal sredi mamine kuhinje in v roki držal neplačano položnico za elektriko, kot da je dokaz na sodišču. Mama je sedela pri mizi v razvlečeni jopi, bleda in utrujena. Sestra Nataša pa se je naslanjala na pult ter gledala stran.

»Samo za tri dni grem,« sem rekla. »Oskrbo na domu sem uredila. Zdravila so pripravljena. Ti si tukaj, Nataša pa živi deset minut stran.«

»Jaz imam otroke,« je takoj odvrnila.

»Otroka sta stara šestnajst in devetnajst let.«

Obrnila se je proti meni. »Ti ne razumeš, ker nimaš svoje družine.«

Tisti stavek me je zadel naravnost v prsi. Pri triinštiridesetih sem spet stala v kuhinji svojega otroštva in se zagovarjala, ker sem si drznila imeti življenje.

V mestni knjižnici sem delala že skoraj dve desetletji. Službo sem imela rada, plača pa je po najemnini, položnicah in obrokih za star avto hitro izginila. Tisti avto sem potrebovala predvsem zaradi mame. Vozila sem jo v zdravstveni dom, na preglede in po zdravila. Ko je ponoči padla v kopalnici, sem prišla jaz. Ko ji je zmanjkalo plenic, sem jih kupila jaz. Ko je bilo treba izpolniti obrazce za pomoč na domu, sem urejala jaz.

Oče je trdil, da se na papirje ne spozna. Nataša ni imela časa.

Oba pa sta imela veliko mnenj o mojem življenju.

»Preveč si sama, Maja,« mi je govoril oče.

Nataša je bila bolj prefinjena. Ob obiskih me je pogledala od glave do pet in pripomnila: »Lahko bi se malo uredila. Saj nisi še čisto za odpis.«

Potem mi je izročila mamin seznam za lekarno in odhitela domov.

Andreja sem spoznala v knjižnici. Iskal je stare časopise za raziskovalni projekt na univerzi. Bil je tuj državljan, vendar je imel slovensko mamo, zato tudi slovensko ime. Govoril je počasi, z mehkim naglasom, in se vedno opravičil, kadar ni našel prave besede.

Prvič me je povabil na kavo po skoraj mesecu dni.

»Če nimaš časa, bom razumel,« je rekel.

Skoraj sem avtomatično odgovorila, da ga nimam. Potem sem pogledala telefon. Nobenega klica. Nobenega sporočila iz domače hiše. Kot bi se za eno uro odprlo okno.

»Imam čas,« sem rekla.

Ob njem sem se sprva počutila čudno. Ničesar ni zahteval. Ko sem govorila, me ni prekinjal. Zapomnil si je, da pijem kavo brez sladkorja in da obožujem vonj starih knjig. Ko sem zaradi mame trikrat odpovedala večerjo, ni užaljeno izginil.

Četrtič je samo vprašal: »Kdo pa skrbi zate?«

Nisem znala odgovoriti.

Po pol leta sva prvič govorila o skupni prihodnosti. Njegov projekt se je bližal koncu in moral bi se vrniti v državo, kjer je imel službo in majhno stanovanje. Rekel je, da si želi, da grem z njim. Ne takoj, ne brez premisleka. Skupaj.

Tisto noč nisem spala. Predstavljala sem si jutra brez paničnega preverjanja telefona. Predstavljala sem si službo v drugi knjižnici, mogoče manjše stanovanje, dva krožnika na mizi. Nato sem pomislila na mamo in me je zalila krivda.

Ko je Nataša izvedela za Andrejev predlog, je poklicala očeta še pred menoj.

»Menda bo kar pobegnila,« mu je rekla.

Nisem bežala. Hotela sem urediti stvari. Na centru za socialno delo sem se pozanimala o dodatni pomoči. Govorila sem z mamino zdravnico. Izračunala sem, koliko bi stala razširjena oskrba na domu, in predlagala, da si strošek razdelimo. Pripravila sem tudi razpored obiskov.

V nedeljo sem papir položila na mizo.

»Jaz lahko do odhoda prevzamem ponedeljke in četrtke,« sem rekla. »Potem bom prispevala denar. Oče je tukaj vsak dan, Nataša pa lahko pride ob torkih in sobotah.«

Nataša se je zasmejala. Kratko, ostro.

»Ti si torej že vse odločila.«

»Ne. Samo ne bom več vsega delala sama.«

Oče je z dlanjo udaril po mizi. Mama se je zdrznila.

»Družine se ne daje na razpored!«

»Mene ste jo dali,« sem rekla. Glas se mi je tresel. »Že leta. Samo da tega nihče ni napisal na papir.«

V kuhinji je nastala tišina. Slišala sem uro nad vrati in mamin težek dih.

Nataša je stisnila ustnice. »Res lepo. Mama je bolna, ti pa misliš na moškega, ki ga komaj poznaš.«

»Poznam ga bolj, kot vidva poznata mene.«

To je bilo grdo. Mogoče. Ampak bilo je res.

Mama je tedaj dvignila glavo. »Maja, pridi sem.«

Pokleknila sem ob njen stol. Prsti so se ji tresli, ko me je prijela za roko.

»Jaz nočem, da ostaneš zaradi mene,« je zašepetala.

Oče je začel ugovarjati, vendar ga je prvič ustavila.

»Jože, dovolj. Ona mi je dala več let. Vidva sta se pa navadila.«

Nataša je odšla brez slovesa. Oče tri tedne ni dvignil telefona. Po sorodnikih se je razširilo, da sem mamo pustila na cedilu zaradi tujca. Teta mi je napisala, da bom svojo odločitev nekoč obžalovala.

Skoraj sem jo preklicala. Nekega večera sem sedela na tleh med škatlami in Andreju rekla, da ne morem.

Ni me prepričeval. Sedel je poleg mene in tiho dejal: »Če ostaneš, naj bo to tvoja odločitev. Ne njihova kazen.«

Naslednje jutro sem poklicala Natašo.

»V soboto prideš ti,« sem rekla. »Če ne moreš, sama poišči zamenjavo. Ne kliči mene.«

»Postala si sebična.«

»Mogoče sem samo utrujena.«

Odložila sem, še preden bi se spet začela opravičevati.

Pred odhodom sem uredila dodatno pomoč, dostavo kosil in del stroškov prevzela sama. Nataša je morala prvič peljati mamo na pregled. Oče se je moral naučiti razdeliti zdravila. Ni bilo popolno. Bili so prepiri, zamujeni obiski in očitki. Toda mama ni ostala sama.

Tudi jaz ne.

Ko sem z Andrejem odšla, sem na poti jokala skoraj dve uri. Ne od veselja in ne samo od žalosti. Jokala sem za leti, v katerih sem verjela, da je ljubezen isto kot odpovedovanje sebi.

Z mamo se zdaj slišiva vsak večer. Z očetom govoriva malo. Nataša mi še vedno včasih pošlje hladno sporočilo, ko mora zaradi mame prestaviti svoje načrte. Takrat začutim staro krivdo, vendar je ne ubogam več.

Še vedno se sprašujem, ali dobra hči res ostane, dokler od nje ne ostane nič. Ali pa je včasih največji pogum prav to, da odideš in prvič izbereš tudi sebe?