Hči mi je bolnega vnuka pustila pred vrati, jaz pa sem šele zvečer razumela, zakaj se ji tresejo roke

»Mami, prosim, ne začni še ti. Vid ima vročino, jaz pa moram čez štirideset minut na sestanek.«

Maja je stala pred mojimi vrati z razmršenimi lasmi, torbo čez ramo in bolnim štiriletnikom v naročju. Vid je imel rdeča lica, pod nosom zasušeno sled in eno copato napol sezuto. V drugo roko mi je hči potisnila vrečko z zdravili, pižamo in plišastim medvedom.

»Saj nisem nič rekla,« sem odvrnila.

Ampak obe sva vedeli, da sem. Z obrazom, s pogledom na uro in s tistim težkim vzdihom, ki ga je Maja sovražila že kot najstnica.

»Sirup ob enajstih. Šest mililitrov. Naj veliko pije in prosim, ne daj ga pred televizijo za ves dan.«

»Maja, tri otroke sem spravila gor. Misliš, da ne znam poskrbeti za enega prehlajenega otroka?«

Za trenutek je zaprla oči. Vid se je stisnil k njej in zacvilil, da hoče domov.

»Ne mislim tega. Samo… napiši mi, če bo slabše.«

Poljubila ga je na čelo, meni pa že med hojo proti stopnicam rekla, da bo prišla najpozneje ob petih.

Vrata so se zaprla. Ostala sva sama.

Vid me je pogledal in nemudoma oznanil: »Jaz pri tebi ne bom.«

»Tudi jaz danes nisem načrtovala družbe,« sem zamrmrala.

Seveda me ni razumel. Jaz pa sem se v istem trenutku počutila grozno.

Tistega dne bi morala na kavo z Marjeto, potem pa do pokopališča prižgat svečo možu Jožetu. Odkar je umrl, sem si poskušala življenje urediti po svoje. Dolga leta sem skrbela za otroke, starše, hišo in nazadnje še zanj, ko je zbolel. Zdaj sem hotela vsaj včasih reči ne.

A Maja me je vedno poklicala takrat, ko ni bilo prostora za ne.

Vid ni hotel čaja. Ni hotel vode. Ni hotel juhe, ki sem jo pogrela. Hotel je mamo in risanko.

Ob enajstih sem odprla sirup.

»Ne bom!«

»Samo malo je.«

»Peče!«

»Še poskusil nisi.«

Žličko je udaril z roko. Rožnat sirup je poškropil mizo, tla in mojo jopico.

Takrat mi je počil film.

»Dovolj, Vid! Babica ni prišla sem, da se boš iz nje norčeval!«

Otrok je otrpnil. Spodnja ustnica se mu je zatresla, nato je začel jokati tako glasno, da sem začutila utripanje v sencih.

Telefon je zazvonil. Maja.

»Kako je? Je spil sirup?«

»Ravno se trudiva.«

»Kaj pomeni trudiva? Mami, mora ga vzeti.«

»Vem, da ga mora vzeti.«

»In televizije mu nisi prižgala, kajne? Zadnje dni je čisto preveč pred zaslonom.«

Pogledala sem Vidu v mokre oči. Nato sem pogledala ugasnjeni televizor.

»Veš kaj, Maja? Če mi ne zaupaš, ostani doma.«

Na drugi strani je nastala tišina.

»Ne morem ostati doma. Saj veš, da sem bila prejšnji teden že tri dni na bolniški zanj.«

»Potem pa me ne preverjaj vsakih dvajset minut.«

»Samo vprašala sem.«

»Ne, nadzoruješ me. Ko ti vse teče po načrtu, se skoraj ne spomniš name. Ko se kaj zalomi, sem pa nenadoma dobra.«

To sem nosila v sebi že mesece. Bolelo me je, da me ni poklicala za sprehod ali kosilo, ampak samo zaradi prevzema v vrtcu, bolezni in sestankov. Celo moj rojstni dan je lani prestavila na naslednjo nedeljo, ker je imel Vid praznovanje pri prijatelju.

Maja je tiho rekla: »Zdaj res ne morem tega poslušati.«

In prekinila.

Vid je sedel pod mizo ter jokal v medveda. Pokleknila sem, kolena so mi glasno počila.

»Oprosti, srček. Babica ni jezna nate.«

»Si.«

»Malo sem. Ampak ne zaradi tebe.«

Čez nekaj minut sem prižgala televizijo. Ja, sem jo. Sedla sva na kavč, sirup pa sem mu zmešala v nekaj žlic jogurta. Pojedel ga je brez prepira.

Maji tega nisem povedala.

Okoli dveh je zaspal, vendar samo za dvajset minut. Prebudil se je prepoten in zmeden. Ko sem mu izmerila temperaturo, je imel skoraj devetintrideset. V meni se je vse stisnilo.

Poklicala sem Majo. Ni se oglasila.

Še enkrat. Nič.

V glavi so se mi že vrteli najhujši prizori. Vid pa je samo ležal in šepetal, da ga zebe. Pokrila sem ga, poklicala zdravstveni dom in po navodilih medicinske sestre počakala, da je zdravilo prijelo.

Maja je poklicala čez sedemnajst minut.

»Bila sem na sestanku. Kaj je?«

»Vročina mu je narasla.«

Zaslišala sem njen sunkovit vdih.

»Zakaj me nisi poklicala prej?«

»Saj sem te! Dvakrat!«

»Pridem domov.«

»Ni treba. Zdaj mu pada.«

»Mami, odloči se. Enkrat praviš, da sem preveč zaščitniška, drugič pa…«

»Pridi ob petih, kot si rekla.«

Prekinila sem, preden bi izrekla še kaj grdega.

Proti večeru sva z Vidom sedela na kavču. Televizija je bila spet prižgana, zvok pa skoraj čisto utišan. Naslonil je glavo na moje prsi in mi s prsti ovil roko.

»Babica?«

»Kaj je?«

»Ne pojdi stran.«

»Ne bom.«

Potem se mi je kar vrgel v objem. Njegovo vroče lice sem čutila ob vratu. Nenadoma ni bil več zahteven otrok, ki mi je uničil dan. Bil je bolan deček, ki je pogrešal mamo in se je bal zaspati. Jaz pa sem bila človek, ki mu je v tistem trenutku pomenil varnost.

Ko je Maja prišla, je bila ura skoraj šest. Vstopila je brez pozdrava, odložila torbo in takoj položila dlan Vidu na čelo.

»Rekla si ob petih,« sem rekla.

»Vem.«

»Vedno rečeš eno, potem pa…«

Obrnila se je proti meni. Oči je imela zabuhle. Maskara se ji je razmazala pod enim očesom, roke pa so se ji tresle, ko je odpirala zadrgo na Vidovi torbi.

»Danes so mi rekli, da sem nezanesljiva,« je nenadoma izbruhnila. »Ker ostajam doma, ko je bolan. Blaž ima popoldanske izmene in ne more kar oditi. Obrok za stanovanje nama je šel gor, vrtec je dražji, jaz pa se vsak mesec bojim, da bom ostala brez službe.«

Obmolknila sem.

Maja se je usedla na rob stola.

»V službi se obnašajo, kot da nimam pravice biti mama. Doma imam občutek, da nisem dovolj dobra mama, ker mislim na službo. Potem pokličem tebe in vem, da ti težim. Vem. Ampak nimam nikogar drugega.«

»Lahko bi mi kdaj to povedala.«

»Kdaj? Med vožnjo? Med kuhanjem? Ko zvečer zaspim v oblačilih?«

Glas se ji je zlomil. Obraz si je skrila v dlani.

Prvič po dolgem času je nisem videla kot odrasle hčerke, ki bi morala imeti vse urejeno. Videla sem svojo Majo, tisto deklico, ki je pred nastopom v šoli bruhala od strahu, potem pa vsem govorila, da ji ni nič.

Sedla sem poleg nje.

»Tudi jaz sem osamljena,« sem priznala. »In ko me pokličeš samo zaradi varstva, imam občutek, da sem uporabna, ne pa ljubljena.«

Pogledala me je. Solze so ji tekle brez glasu.

»Nisem vedela, da se tako počutiš.«

»Ker ti nisem povedala. Samo vzdihovala sem in čakala, da boš uganila.«

Skoraj se je zasmejala, čeprav je še jokala.

Dogovorili sva se, da me ne bo več klicala, kot da je moja pomoč samoumevna. Jaz pa bom povedala, kadar ne zmorem, brez kaznovanja s tišino in očitki. Enkrat na teden bova šli na kavo, tudi če bo trajala samo pol ure.

Ko sta odhajala, me je Vid še enkrat objel.

»Jutri spet televizija pri tebi?«

Maja me je pogledala. Jaz pa njo.

Obe sva se prvič tisti dan nasmehnili.

Še vedno ne vem, ali sem bila tisti dan slaba mama, užaljena babica ali samo utrujena ženska. Morda smo v družini vsi včasih krivi, ker prosimo za pomoč šele takrat, ko smo že tik pred tem, da se zlomimo — kaj bi vi naredili na mojem mestu?