Ko je koga rešil? Moje življenje z Ajdo, potem ko me je zapustil Bojan

Rokavi moje bunde so bili premočeni od snega, ko sem v mraku pred vhodom v blok zaslišala tiho cviljenje. Bilo je še nekaj minut do policijske ure, pa vendar sem obstala, ker sem v senci vrtnice zagledala drobno, premočeno postavo, ki se je tresla kot list. Nekdo je na tleh pustil sled krvi. Srce mi je podivjalo, ker je iz noska male psičke počasi kapljalo na sneg – in v glavi se mi je vrtelo: če je ne vzamem noter, bo zmrznila, a v bloku psi niso dovoljeni.

Po Bojanovi ločitvi sem bila prazna. Praznina, ki ostane, ko otrok odraste in mož najde srečo drugje, ni tišina, ampak stalen zvok lastnih misli. Vonj po zatohlem hodniku mi je vsak večer šel na bruhanje, v stanovanju pa je vlažna odeja samote vse pogosteje prerasla v otipljivo težo. Ko sem tisto noč z Ajdo v naročju vstopila v dvigalo, sem prvič po dolgih mesecih začutila toploto. Njeno drobno telo je dišalo po blatu in mokrem listju, a to me ni motilo — bolj me je skrbelo, kako jo bom sploh obdržala.

Že naslednji dan sem morala izbrati: poklicati zavetišče ali tvegati konflikt z upravnikom bloka. Ko so se v ponedeljek v nabiralniku pojavile pritožbe zaradi laježa, je soseda Tanja že grozila z prijavo. Vztrajala sem, ker sem v Ajdinih očeh videla isto izgubljenost, ki sem jo zadnje leto skrivala pred svetom. S pokojnino 670 evrov in položnicami od ogrevanja, ki so mi požrle skoraj polovico, sem komaj zbrala za osnovno — za veterinarja sploh nisem imela.

Toda, ko je Ajda ponoči začela sopsti in se tresti, sem prodala zadnji kos nakita po pokojni mami, da sem jo lahko peljala v veterinarsko ambulanto na Zaloški. Veterinarka Nina je rekla, da je kužica verjetno že nekaj časa brez doma, ima slabokrvnost in vnetje. V ambulanti je smrdelo po razkužilu in mokri dlaki. Ko sem jo držala, sem čutila, kako hitro ji bije srce, moje pa je hkrati trepetalo od strahu in jeze — nase, ker sem spet nekoga spustila v življenje, in na svet, ki dopušča, da bitja tako trpijo.

S Tanjo sva prej le hladno pozdravili na stopnišču, zdaj pa je morala slišati Ajdino cviljenje. Nekega popoldneva, ko sem se vračala iz Hoferja s polno vrečko pasje hrane, me je prestregla pred vhodom. Namesto pričakovane jeze sem prvič opazila, kako ji zadrhti glas, ko je vprašala, če potrebujem pomoč. Pripeljala je staro odejo in ponudila, da v službi povpraša, če kdo pozna cenovno ugodnega veterinarja. Ajda naju je povezala bolj, kot bi si kdaj upala priznati.

Moje življenje se je vrtelo okoli urnika sprehodov, veterinarskih terminov in iskanja najcenejše hrane. Zaradi Ajde sem morala zavrniti možnost podnajemniške sobe, kamor psi niso bili dovoljeni, in sprejeti, da ne bom več mogla obiskovati skupine za vdove v Domu starejših v Mostah, ker tam psi niso zaželeni. Nekajkrat sem zaradi nje zamudila na osebni zdravniški pregled, saj je v istem terminu potrebovala injekcijo. Ko sem jo zvečer česala, sem v njenih brkcih vonjala gozdno zemljo, ki mi je spominjala na otroštvo pri babici na Gorenjskem.

Najtežje je bilo, ko je Ajda nenadoma izgubila apetit in zavračala vodo. Ko sem opazila, da se ji sapica krajša in smrček suši, sem skoraj zmrznila od strahu. Zdravnica je rekla, da bo preživela samo, če ji kupim posebna zdravila. Za to sem vzela posojilo prek ZZZS kartice za socialno pomoč — to je bila tretja nepreklicna odločitev.

V tistih dneh sem Ajdo vsak večer držala na prsih in čutila, kako se mi zdi njen dih kot lahen veter — topel, a krhek. Pogrešala sem Bojana, a tisti trenutki, ko je Ajda z nosom pritisnila ob mojo dlan in me pogledala naravnost v oči, so me učili, da ni slabše biti sam kot napačno ljubljen.

Preživeli sva. Tanja, ki je sprva želela psa iz bloka, je postala moja edina zaveznica. Z njo sva začeli hoditi na skupne sprehode okoli Kodeljevskega parka, kjer me je nekoč stisnilo v prsih od osamljenosti, zdaj pa sem prvič znova začutila, da mogoče nisem popolnoma odveč.

Ajda je ostala z menoj. Ne rečem, da sem zaradi nje postala srečna — včasih sem še vedno utrujena in zamerim usodi, da mi je razdrla družino in dala le psa. Ampak odkar imam njo, si ne dovolim več, da bi obupala nad sabo.

Bi vi žrtvovali zadnje koščke varnosti, če bi vas edini pogled v oči končno spet spomnil, kaj pomeni biti potreben in ljubljen?