Pes v bloku, kjer so bili prepovedani psi: zgodba o izgubi zaupanja in poti nazaj

Tisto sredino popoldne sem prvič resno pomislila, da bom izgubila še tisto malo, kar mi je ostalo – in to zaradi nečesa tako banalnega kot je pasja kri. Ko sem stopila v predsobo svojega bloka v Šiški, je pred vhodnimi vrati ležal starejši pes, mokre šape krvave od ran. Sneg je curljal z njegovega kožuha po umazanih ploščicah in v hodniku je smrdelo po mokrih dlakah in postanem času. Nekdo v bloku je že bentil izza vrat: „Spet bo pasji smrad!“ A pes me je gledal, kot da prosi. Vrata za mano so se zaklenila s treskom in za trenutek sem obstala v mrazu predsobe, srce pa mi je razbijalo od tesnobe, ker sem vedela: če ga pustim, bom naslednji dan našla truplo.

Takrat sem bila na robu. Po razhodu z dolgoletnim partnerjem, ki mi je vzel še zadnje koščke zaupanja, sem živela sama v najemniškem stanovanju, ki je pravzaprav ni bilo mogoče imenovati dom. Vsak mesec sem trepetala pred položnicami, predvsem pa pred lastnikom, ki je izrecno prepovedal živali in grozil z izselitvijo. V pisarni sem bila le še senca, vedno zadolžena za najbolj nehvaležna opravila, skoraj nevidna za sodelavce.

Vseeno sem psa nesla v stanovanje. Ko sem ga pobrala, sem čutila, kako je njegov trebuh topel in kako mu srce noro razbija v prsih. Bil je suh, težek od mokrote, in ko ga je objela moja stara odeja, je v sobi zaudarjalo po blatni zemlji in še bolj po zanemarjenosti. Odpeljala sem ga k veterinarju v Moste, kamor sem morala na hitro vzeti LPP bus, ker nimam avta, in ves čas sem strmela v ekran telefona – na računu mi je ostalo še 13 evrov. Veterinarka, stroga ženska z utrujenimi očmi, je samo zavzdihnila: „Gospa, v takem stanju so običajno samo tisti, ki jih ljudje prevečkrat pustijo same. Bo treba poskrbeti za cepljenja in rane.“

Prvič sem bila prisiljena odločiti – ostati anonimna in si rešiti kožo ali pa sprejeti odgovornost za nekoga drugega. Ko sem podpisala račun za 48 evrov, sem jokala. A potem sem psa, ki sem ga poimenovala Bobi, nesla domov in začela razmišljati, kje bom privarčevala za stroške.

Bobi je prvi teden tresel od strahu – ponoči je jamral, zadah iz gobca je bil kisel in ostal na moji blazini še ure po tem, ko je šel spat k vratom. Kljub utrujenosti sem ga vsak večer peljala na sprehod v Koseški bajer. Sredi mraza sem začela opažati, da se mi ljudje na ulici začnejo izogibati, ker naj bi pasji smrč odpravil še zadnje dvome, da sem „ona čudakinja iz drugega nadstropja“.

Tiste noči, ko sem se zaradi Bobija prvič resno sprla z lastnikom stanovanja, sem vedela, da iz tega ni več poti nazaj. Izstavil mi je odpoved najema; roka mi je drhtela, ko sem brala sporočilo. A Bobi je ponoči prilezel k meni – prvič je položil glavo na moje koleno in čutila sem, kako mu iz smrčka bežno diši po listju in dežju, toplota njegovega telesa pa me je čisto presenetila.

Služba je postala še bolj nevzdržna, saj sem zaradi pogostih odhodov k veterinarju in sprehodov začela zamujati. Šef mi je odkrito namignil, da morda nisem več primerna za ekipo. V trenutku, ko sem dobila odpoved iz stanovanja, sem tudi v službi izbrala Bobija – oddala sem odpoved. Ni bilo herojsko, bila sem besna in preplašena. A Bobi je bil prvi, ki je ob mojem joku zasmrčal in mi obliznil dlan, kar me je zmotilo, a mi tudi dalo občutek, da vsaj nekdo ve, kako mi je.

Z mamo nisva govorili že tri leta. Med ločitvijo mi je rekla, da je vse moja krivda. A ko sem z Bobijem nekaj dni prebivala po cenenih hostelih, kjer so psi le pogojno dovoljeni, in mi je zmanjkovalo hrane, sem prvič po dolgih letih poklicala očeta v Kranj. Bil je presenečen, a ko sem mu povedala, da imam psa, je najprej rekel: „No, končno si našla nekoga, ki ti bo stal ob strani — in jaz tudi še nisem čisto odpisan, veš.“ Ob prihodu je Bobi najprej povohal prag starega stanovanja, kjer je vonj po zatohlem in juhi iz govejega mesa vedno ostal še ure v nosnicah. Oče se je nasmehnil, Bobi pa mu je položil glavo v naročje, kot da se poznata od nekdaj.

Tu sva ostala. Bobi je postal most, po katerem sem se spet približala očetu; najini pogovori ob večerih, ko je Bobi zaspal ob radiatorju, so bili prvi pogovori, ki niso bili polni obtoževanja, ampak tihega razumevanja.

A strah ni izginil. Ko se je Bobi po dveh mesecih začel dušiti in bruhati, sem vedela, da bodo veterinarski stroški visoki. Pogoltnil je star kos kosti, ki ga je našel zunaj, in veterinar je rekel, da je pri takih letih vsaka operacija tvegana. Nisem imela denarja za poseg, a oče je rekel, da bo prodal nekaj stare tehnike z balkona. Bobi je preživel, a nikoli več ni popolnoma okreval.

Danes, ko pišem to zgodbo, Bobi spi ob moji postelji. Njegov dih je tih, včasih preslišan in ravno to me prestraši – strah pred izgubo je postal vsakodnevni spremljevalec. Še vedno ne zaupam ljudem zlahka, še manj lastnikom stanovanj ali sodelavcem. A Bobi je dokaz, da včasih nekdo ostane, tudi če mu svet ni naklonjen.

Bi vi tvegali vse, kar imate, za zvestobo bitja, ki vas ne more izdati? Ali lahko izgubljeno zaupanje spet najdemo – pa čeprav skozi pasji pogled?