Dež, zaklenjena vrata in pes, ki me je prisilil izbrati

Z roko sem držala kljuko, kot da jo lahko na silo prepričam, naj se obrne, in z drugo sem stiskala mokro ovratnico psa, ki se mi je zvijal med nogami. Na hodniku našega bloka v Šiški je smrdelo po mokrem betonu in po postani cigaretni meglici s sosedovega balkona. Pes je sunkovito vlekel proti stopnicam, kot da ve, da nekdo spodaj krvavi ali beži. Iz stanovanja pa je odmeval Ivanov glas: »Ne odpiraj.« Nekje v noči je Sara izginjala, jaz pa sem ostala ujeta med zaklenjenimi vrati in njegovim renčanjem.

Takrat še nisem imela psa. Ne uradno. Bil je začasen, reševalni, »samo dokler se ne uredi«, kot sem si govorila. Dva tedna prej sem ga pobrala pred Mercatorjem, kjer je ležal pri vozičkih, z ušesi polepljenimi od dežja in z očmi, ki niso prosile, ampak so trmasto vztrajale. Bil je velik, žimast, mešane krvi, nekakšen terier po obliki, a brez plemenitega imena. Dlaka mu je bila pepelnato siva z rjavimi lisami po tačkah, kot da je stopil v blato in se ni nikoli do konca očistil. Ko je vstal, je zaudarjal po mokri pasji dlaki in po starem olju z asfalta.

Rekla sem si, da ga bom peljala v zavetišče. Ampak tisti dan sem imela popoldansko izmeno v klicnem centru, tri neplačane položnice in glavo, ki mi je brnela od utrujenosti. Zavetišče v Gmajnicah ni bilo na poti, LPP avtobus pa takrat ni vozil pogosto. Pes je šepal. Ko sem mu potipala blazinico, sem začutila toplo, lepljivo kri. V meni se je nekaj premaknilo, ne nežno, bolj kot jeza. Jeza na svet, ki te pusti ležati. In jeza na sebe, ker sem vedela, da bom spet prevzela nekaj, česar ne zmorem.

Prva nepopravljiva odločitev se je zgodila brez romantične glasbe. V veterinarski ambulanti na Celovški sem potegnila kartico in upala, da ne bo zavrnjena. Veterinarka, gospa Tanja, je rekla, da bo treba oskrbeti rano in preveriti, ali ima čip. Ko je skener zapiskal in ni našel ničesar, sem se zavedla, da če zdaj odidem, bo pes spet brez nikogar. Ko so mu obvezovali tačko, je stisnil zobe in tiho cvilil, njegov dih je bil hiter in vroč. Položila sem mu dlan na rebra in pod prsti sem čutila, kako mu srce tolče, kot da se bori za prostor v telesu.

Domov sem ga pripeljala v najino dvosobno stanovanje v bloku, kjer so se na hodniku vedno nabirali reklame iz Hoferja in vonj po kuhanem zelju. Ivan je stal v kuhinji in me gledal, kot da sem prinesla še en račun. »V bloku so prepovedani psi,« je rekel. Ni bilo res, ampak je bilo dovolj blizu resnici, da me je zbodlo. »Samo nekaj dni,« sem mu odgovorila. Pes se je usedel med naju in stresel vodo iz dlake. Kaplje so udarjale po laminatu, jaz pa sem v tistem zvoku slišala nekaj, kar je bilo bolj živo kot najin zakon.

Moja izgorelost ni prišla z dramatičnim zlomom. Prišla je z drobnimi stvarmi: z alarmom ob šestih, z nasmehom za stranke, z Ivanovim »spet si pozabila«, z večeri, ko sem strmela v strop in nisem čutila ničesar. Ko sem začela hoditi s psom, sem najprej sovražila to obveznost. Zunaj je bil november, mrzel in moker. Veter je nosil vonj po dimu iz kurilnic in po mokrem listju, ki se je lepilo na pločnik. Povodec mi je rezal v dlan, ko je pes vlekel. Večkrat sem mu siknila, naj ne vleče, in potem me je bilo sram, ker je samo dihal in hodil.

A nekaj se je začelo premikati. Ne v meni kot velika preobrazba, ampak kot drobno, vsakodnevno popuščanje. Ko sem mu zvečer brisala tačke s staro brisačo, sem čutila hrapavo dlako, ki se je sušila pod mojimi prsti. Včasih se je naslonil na moje koleno, težak in topel, in takrat sem prvič po dolgem času začutila, da moje telo ni samo stroj za delo. Ko je zaspal pri radiatorju, je rahlo smrčal. Njegovo dihanje je bilo enakomerno, kot metronom, ki mi je govoril: tu si, še vedno si.

Sara je bila moja najboljša prijateljica od srednje šole. V zadnjih letih sva se videli redkeje, ker sem bila vedno utrujena, ona pa je vedno nekaj »reševala«. Tisto deževno noč me je poklicala po dolgem času. V ozadju sem slišala promet in njen zlomljen šepet. »Maja, prosim… lahko pridem k tebi?« Rekla je, da se je sprla s fantom, da je brez ključa, da jo je strah. Nisem spraševala. Samo oblekla sem jakno.

Ivan je sedel na kavču in gledal televizijo, kot da svet ni resničen. Ko sem mu rekla, da bo Sara prišla, je v trenutku otrdel. »Ne,« je rekel. »Vedno prinese kaos. Ne bom imel tega v stanovanju.« V meni se je dvignil stari občutek, kot da se moram stisniti, da bo mir. Potem je pes vstal. Kot da je razumel napetost, je šel do vrat in začel praskati. Nohti so škripali po lesu. Ivan je zaklenil. V istem trenutku je Sara poslala sporočilo: »Sem spodaj. Ne morem več.«

Šla sem na hodnik, pes za mano. Dež je udarjal po oknih stopnišča. V zraku je bil vonj po mokri volni mojega plašča in po pasjem šamponu, ki sem ga kupila v Sparu, ker nisem vedela, kaj drugega. Ko sem hotela odkleniti, mi je Ivan prijel zapestje. Njegov prijem je bil trd, ne boleč, ampak ponižujoč. »Če odpreš, je konec,« je rekel. Pes je zarenčal. Ne agresivno, bolj kot opozorilo. Ivan se ga je ustrašil, stopil korak nazaj. To je bil trenutek, ko sem videla, kako malo je v resnici ostalo med nama.

Sara je v tistem času čakala spodaj. Jaz pa sem stala zgoraj, z Ivanom in psom, in nisem mogla dihati. Pes je vlekel proti stopnicam, tako močno, da mi je povodec zdrsnil čez prste in mi pustil rdečo črto na dlani. In potem se je zgodilo nekaj preprostega: pes je stekel po stopnicah. Jaz sem tekla za njim.

Na vhodu v blok sem zagledala Saro. Sedela je na stopnici, obraz je imela moker od dežja in solz, na ustnici pa tanko črto krvi. Ko je pes pritekel do nje, jo je povohal in se usedel tik ob njo, kot stražar. Sara je položila roko na njegov hrbet in se stresla. »Ne morem domov,« je rekla. »On me je udaril.« V meni je nekaj počilo, ne kot drama, ampak kot utrujenost, ki se spremeni v odločnost.

Druga nepopravljiva odločitev je bila, da sem poklicala policijo. Ne zato, ker bi bila pogumna, ampak ker je pes sedel ob Sari in ni odnehal. Vsakič, ko sem hotela reči »saj bo«, je pes dvignil glavo in me pogledal, kot da se ne strinja. Policista sta prišla, zapisala podatke. Sara je tresoče podpisala. Ivan je zgoraj zaklenil vrata in ni prišel dol. Ko sem se vrnila po nekaj stvari, mi ni rekel ničesar. Samo stal je in gledal psa, kot da je ta kriv za vse.

Tisto noč Sara ni šla k meni. Šla je na urgenco, potem k sestri v Kranj. Jaz pa sem ostala pred našimi vrati, z vrečko oblačil in psom, ki je stal ob meni. Ivan ni odprl. Znotraj sem slišala njegov korak, potem tišino. Ključ v moji roki je bil nenadoma lahek in nesmiseln.

Tretja nepopravljiva odločitev se je zgodila na stopnišču, ob dveh zjutraj, ko je zrak smrdel po razkužilu in mokrih čevljih. Usedla sem se na stopnico in rekla na glas: »Ne grem nazaj.« Pes se je ulegel ob moje noge. Njegova toplota mi je prešla skozi kavbojke, kot grelnik, ki ne sprašuje, ali si ga zaslužiš. Poklicala sem sodelavko Petro in jo prosila, če lahko nekaj dni prespim pri njej. Sram me je bilo, ampak sem jo prosila. Pes je medtem tiho sopihal, kot da šteje moje vdih in izdih.

Naslednji teden je bil grd in logističen. Petra je živela v najemu, stanovanje je bilo majhno, lastnica pa ni dovolila živali. Spala sem na zložljivem ležišču, pes pa je bil čez dan pri meni v službi na skrivaj v skladišču, dokler me ni šef ujel. Rekel je, da to ni vrtec. In imel je prav. Veterinarski račun sem odplačevala na obroke. Hrano sem kupovala v Lidlu, najcenejše brikete, pa sem se potem počutila krivo, ker je imel zaradi njih mehko blato. Vsak dan sem razmišljala, da bi ga dala v zavetišče. Vsak dan sem se spomnila njegovega pogleda, ko sem hotela popustiti.

Ko sem zaradi vsega začela dobivati napade tesnobe, sem šla k osebni zdravnici. Na ZZZS sem čakala tri tedne za termin. V čakalnici je smrdelo po razkužilu in po mokrih bundah. Ko sem sedela tam, sem imela roke tako napete, da so me boleli prsti. Zdravnica je vprašala, kako spim. Jaz pa sem prvič priznala: »Ne spim. Vse mi je preveč.« Ne zato, ker bi bila iskrena po naravi. Ampak ker sem doma imela psa, ki je vsako noč prišel do mene, položil glavo na moje stopalo in me prisilil, da ostanem v telesu.

Sara me je nekajkrat poklicala. Ni bilo sladko. Bila je jezna, ker sem jo tisto noč pustila čakati pred blokom. Jaz sem bila jezna, ker sem se počutila krivo, kot da je vse na meni. Potem sva se dobili na kavi v centru Ljubljane, pri Prešernu, kjer je pihal oster veter in so se ljudje drenjali s kapami na glavi. Pes je ležal pod mizo, miren. Ko je Sara začela trepetati, ker je videla nekoga podobnega svojemu bivšemu, je pes vstal in se ji naslonil na koleno. Njegova teža jo je ustavila. Sara je zajokala, jaz pa nisem bežala. Prvič sem ostala.

Z Ivanom sva se ločila tiho, brez velikih scen. Stanovanje je bilo njegovo, jaz sem šla. Najela sem garsonjero v Mostah, dražjo, kot sem si lahko privoščila. V pogodbi je pisalo, da so živali dovoljene, a z dodatnim varščinskim zneskom. Denar sem si sposodila od mame, kar me je bolelo bolj kot karkoli, ker sem si vedno govorila, da ne bom nikoli prosila. Pes je bil razlog, da sem prosila. In to je bila tudi odločitev, ki je nisem mogla vzeti nazaj: dovolila sem si biti odvisna, vsaj malo.

Najhujši trenutek je prišel spomladi, ko sem mislila, da se stvari umirjajo. V parku pri Fužinah sem ga spustila s povodca, ker je bilo zgodaj in ni bilo veliko ljudi. Zrak je dišal po sveže pokošeni travi in po vodi iz Ljubljanice. Nekdo je odprl vrata avtomobila, počil je glasen zvok, pes pa je skočil. Stekel je čez pot, naravnost proti cesti. Srce mi je padlo v želodec. Kri mi je šumela v ušesih.

Tekla sem, kričala njegovo ime, čeprav ga sploh nisem imela pravega. Klicala sem ga »Sivko«, ker je bil siv, in ker nisem hotela preveč navezanosti. Avto je zavrl, gume so zacvilile. Pes je izginil med parkiranimi vozili. Jaz sem stala na robu pločnika, roke so se mi tresle, v grlu sem imela okus po kovini. Minuta je bila dolga kot ura.

Potem sem zaslišala njegovo sopihanje. Priplazil se je izpod kombija, z repom med nogami, in prišel do mene. Ko sem ga prijela, sem ga stisnila premočno. Čutila sem njegove rebra, njegova dlaka je bila topla od sonca. Njegovo srce je razbijalo ob moj zapestni sklep. Jaz pa sem ga držala in se tresla, ker sem razumela, da če ga izgubim, ne izgubim samo psa. Izgubim tisti del sebe, ki se je spet naučil vstati.

Od takrat ga nisem več spuščala brez povodca. Kupila sem boljši oprsnik, čeprav je pomenilo, da bom en mesec jedla testenine. Včasih sem še vedno jezna, ko mi zjutraj prinese povodec, jaz pa bi rada samo pet minut tišine. Včasih mi gre na živce, ko laja na soseda Bojana, ki nosi smeti. Ampak potem se spomnim noči na hodniku, zaklenjenih vrat in njegovega renčanja, ki me je premaknilo iz paralize.

Sara zdaj počasi gradi novo življenje. Jaz hodim na terapijo, ko mi uspe dobiti termin. Še vedno delam v klicnem centru, samo da sem zamenjala izmeno, ker moram psa peljati ven. Ni idealno. Še vedno štejem kovance, še vedno me je strah prihodnosti. Ampak ko pridem domov in me na vratih pričaka vonj po njegovem toplem telesu in po mokri zemlji, ki jo prinese na tačkah, vem, da nisem več ujeta v štirih zidovih.

Včasih se vprašam, ali sem tisto noč izbrala prav: prijateljico, resnico, ali samo psa, ki ni znal molčati. Kaj bi vi naredili, če bi vas zvestoba do živali prisilila, da prvič izdate mir, ki vas je počasi ubijal?