Skrivnosti neujemajočih se src: Zakaj ljubezen izbira napačno?

»Zakaj vedno izbereš njega?« sem skoraj zavpil, ko sem stal pred Tino na parkirišču pred Mercatorjem. Njene oči so bile rdeče od joka, a v njih je bilo nekaj trdega, nekaj, kar je govorilo, da me ne bo nikoli razumela. »Nejc, ti si dober človek, ampak z njim je vse… drugače. Ne znam ti razložiti.«

V tistem trenutku sem začutil, kako se mi svet sesuva. Že tretjič v dveh letih sem gledal žensko, ki sem jo imel rad, kako odhaja k nekomu, ki je bil vse tisto, kar jaz nisem: brezskrbno samozavesten, malce predrzen, včasih celo nesramen. Sam sem bil vedno tisti, ki je pomagal sosedom pri drvi, ki je babici popravil ograjo in mami nosil vrečke iz trgovine. A očitno to ni bilo dovolj.

Tisto noč nisem mogel spati. V glavi so mi odzvanjale Tinine besede in spomini na prejšnje zveze – na Katjo, ki je šla s Petrom na morje in se nikoli več ni oglasila; na Majo, ki je vedno govorila, da si zaslužim boljšo, a je potem pristala z Markom, ki jo je varal. Kaj je narobe z mano? Zakaj vedno izberejo njih?

Zjutraj sem sedel v kuhinji in gledal skozi okno na megleno dolino. Mama je tiho prinesla kavo in me pogledala s tistim pogledom, ki ga imajo matere, ko vedo več, kot povedo. »Nejc, življenje ni vedno pošteno. Ampak ne smeš obupati nad sabo.«

»Ampak zakaj vedno izberejo take? Saj veš, kakšen je bil Peter do Katje… Pa Marko do Maje…«

Mama je zavzdihnila. »Vsak ima svojo pot. Včasih moraš najprej izgubiti sebe, da najdeš tisto pravo.«

A meni to ni bilo dovolj. Potreboval sem odgovore. Spomnil sem se na starega gospoda Jožeta iz vasi – vsi so govorili, da je moder mož, čeprav je živel sam že dvajset let. Odločil sem se, da ga obiščem.

Ko sem potrkal na njegova vrata, me je presenetil topel vonj po pečenih jabolkih in stari leseni hiši. »Pridi naprej, Nejc. Vem, zakaj si prišel.«

Sedel sem za njegovo mizo in mu izlil srce. O tem, kako se trudim biti dober človek, kako pomagam vsem okoli sebe, a na koncu vedno ostanem sam. O tem, kako gledam ženske svojega življenja odhajati k moškim, ki jih ne cenijo.

Jože me je dolgo gledal v tišini. Nato je rekel: »Veš, Nejc… Ljubezen ni trgovina. Ni stvar logike ali pravičnosti. Ljudje pogosto iščejo tisto, kar jim manjka – ali pa tisto, kar jih najbolj boli.«

»Ampak zakaj potem ne iščejo varnosti? Zakaj jih privlači nevarnost?«

Jože se je nasmehnil z grenkobo v očeh. »Ker varnost ni vedno to, kar si želimo – včasih si želimo občutka živosti. Tisti fantje jim dajo občutek svobode ali pa adrenalina. Ti pa daješ mir – in mir pride prav šele takrat, ko so ljudje utrujeni od vojn.«

Ob teh besedah sem začutil bolečino v prsih. Ali to pomeni, da bom moral čakati na nekoga, ki bo že vse izgubil? Da bom vedno druga izbira?

»Nejc,« je nadaljeval Jože tiho. »Ne išči potrditve v drugih. Če boš živel pošteno in zvesto sebi, boš našel nekoga, ki bo to znal ceniti. Ampak včasih moraš najprej sprejeti tudi svojo temno plat – svojo jezo, razočaranje… šele potem lahko resnično ljubiš.«

Ko sem se vračal domov po ozki makadamski poti mimo travnikov in starih kozolcev, sem premišljeval o njegovih besedah. Spomnil sem se vseh trenutkov, ko sem svojo žalost potlačil pod nasmehom; ko sem bil prijazen tudi takrat, ko bi moral postaviti mejo.

Tiste dni sem začel drugače gledati nase in na svet okoli sebe. Opazil sem tudi druge ljudi v vasi – soseda Borisa, ki je bil vedno nasmejan navzven, a doma kričal na ženo; teto Anico, ki je bila vsem za zgled potrpežljivosti, a ponoči jokala zaradi osamljenosti.

Nekega večera me je poklicala Katja. Bila je žalostna – Peter jo je pustil zaradi druge ženske. »Nejc… Saj veš… Ti si bil vedno boljši do mene kot kdorkoli drug.«

Za trenutek sem začutil zadoščenje – a potem tudi praznino. Nisem več želel biti tolažba za nekoga, ki me ni znal ceniti takrat, ko sem bil tam.

»Katja… Upam, da boš našla srečo – ampak jaz moram naprej.«

Po tem pogovoru sem prvič začutil mir v sebi. Ni šlo več za to, da bi dokazoval svojo vrednost drugim – začel sem jo iskati v sebi.

Čez nekaj mesecev sem spoznal Nino na krajevnem pikniku. Bila je drugačna – ni iskala drame ali adrenalina; želela si pogovora in topline. Počasi sva gradila odnos brez velikih besed ali obljub.

A še vedno se kdaj vprašam: Zakaj smo ljudje tako zapleteni? Zakaj srce pogosto izbere tisto pot, ki najbolj boli?

Mogoče odgovor ni v tem, koga izberemo – ampak zakaj izbiramo tako kot izbiramo.

Kaj pa vi mislite? Ste tudi vi kdaj občutili to bolečino neujemajočih se src? Zakaj mislite, da ljubezen tako pogosto izbira napačno?