Ljubezen na stopnišču: Zgodba o prepovedanih občutkih

»A vam pomagam?«

Njegov glas je bil topel, a v njem sem zaslišala nekaj, česar že dolgo nisem občutila – iskreno skrb. Stala sem na hodniku, z eno roko sem držala mokro torbo iz Mercatorja, v drugi pa dežnik, iz katerega je kapljala voda na parket. Pred mano je stal gospod Miran, moj sosed iz drugega nadstropja, vedno urejen, z rahlo sivimi lasmi in očmi, ki so me gledale z nenavadno nežnostjo.

»Hvala, res bi mi prav prišlo,« sem izdavila in mu podala torbo. Ko je prijel težo iz mojih rok, sem začutila nekaj, kar me je presenetilo – toplino, ki je presegla običajno prijaznost med sosedi.

V dvigalu je dišalo po njegovem losjonu za britje. »Upam, da vas ne motim,« je rekel tiho. »Včasih se mi zdi, da ljudje danes nočejo več pomoči.«

»Ne motite me,« sem odgovorila in ga pogledala v oči. »Pravzaprav mi je všeč, da ste tukaj.«

Ko sva prišla do mojih vrat, sem se zahvalila in mu ponudila kavo. »Saj veste, za zahvalo.«

Za trenutek je okleval. »Če ni preveč…«

»Ni, res ne.«

Sedela sva v moji majhni kuhinji s pogledom na deževno Ljubljano. Pogovor je stekel sam od sebe – o vremenu, o tem, kako pogreša ženo Marijo, o tem, kako jaz že dolgo nisem imela nikogar ob sebi. Med nama je rasla tiha bližina. Ko je odšel, sem še dolgo gledala skozi okno in razmišljala o njegovih besedah: »Včasih si moramo dovoliti biti srečni.«

Naslednje dni sva se srečevala na hodniku pogosteje kot prej. Včasih mi je prinesel sveže pečene rogljičke iz pekarne na vogalu, drugič sva skupaj posedela na klopci pred blokom. Sosedje so začeli šepetati. Gospa Silva iz tretjega nadstropja me je enkrat ustavila pri nabiralniku: »A ni gospod Miran malo prestar za vas? Saj ima že vnuke!«

Zardela sem in zamomljala nekaj nerazumljivega. V meni pa se je začel nabirati nemir. Kaj si bodo mislili drugi? Kaj bo rekla moja mama? In predvsem – ali si sploh zaslužim biti srečna?

Nekega večera sem Mirana povabila na večerjo. Prinesel je steklenico cvička in šopek vrtnic. Ko sva sedela ob svečah in poslušala stare popevke iz radia, sem začutila nekaj, kar sem mislila, da sem že zdavnaj izgubila – upanje.

»Veš,« je rekel tiho, »včasih se bojim, da te bom prizadel. Ljudje bodo govorili… Tvoja družina…«

Pogledala sem ga naravnost v oči: »Miran, prvič po dolgih letih čutim, da živim. Ne morem več živeti samo zaradi drugih.«

A življenje ni pravljica. Naslednji dan me je poklicala mama.

»Ana, kaj pa to poslušam? Da hodiš z nekim starim vdovcem? Kaj ti ni nič mar za svoj ugled? Kaj bodo rekli pri nas v Škofji Loki?«

»Mami…«

»Ne mami mi zdaj! Ti si še mlada ženska! Lahko bi imela otroke! On pa… Saj veš, kako so ljudje!«

Solze so mi polzele po licih. Počutila sem se kot najstnica, ki jo je mama zalotila pri prvi ljubezni.

Tudi v službi ni bilo lažje. Kolegica Petra me je vprašala: »A res hodiš z Miranom? A ni to malo… čudno? Saj bi lahko imela kogarkoli!«

»Ampak jaz nočem kogarkoli!« sem skoraj zavpila.

V bloku so se govorice širile kot požar. Nekateri so naju gledali postrani, drugi so nama privoščili srečo. Najhuje pa je bilo doma – mama mi ni več telefonirala vsak dan kot prej.

Miran je vse to opazil.

»Ana, če ti delam težave… Lahko neham prihajati.«

»Ne!« sem ga prijela za roko. »Ne zapusti me tudi ti.«

Nekega popoldneva sva sedela na klopci pred blokom. Pristopila je njegova vnukinja Tjaša.

»Dedi, kdo je to?«

»To je Ana. Moja prijateljica.«

Tjaša me je pogledala z velikimi očmi: »A boš zdaj ti moja babi?«

Zasmejala sem se skozi solze.

Miran me je pogledal: »Vidiš? Otroci nimajo predsodkov.«

Toda odrasli jih imajo. Nekega večera me je mama čakala pred blokom.

»Ana, prosim te… Ne delaj tega sebi. Ne delaj tega meni.«

»Mami… Jaz ga imam rada.«

»Ljubezen ni vse! Pomisli na prihodnost! On bo kmalu star! Kaj boš potem? Ostala sama?«

»Raje sem sama kot nesrečna!«

Mama me je objela in prvič po dolgem času nisva rekli ničesar.

Tisto noč nisem spala. V glavi so mi odzvanjale mamine besede in Miranov nasmeh. Srce mi je govorilo eno, razum drugo.

Naslednje jutro sem Miranu povedala vse.

»Ana… Če želiš končati… Razumem.«

Pogledala sem ga in vedela – če zdaj odneham zaradi drugih, bom celo življenje obžalovala.

»Ne bom odnehala.«

Od takrat naprej sva bila skupaj bolj javno. Sosedje so se navadili na naju. Mama še vedno ni bila navdušena, a počasi je sprejela mojo odločitev.

Danes sediva z Miranom na najini klopci in gledava sončni zahod nad Ljubljano.

Včasih se vprašam: Zakaj ljudje tako težko sprejmejo srečo drugih? In ali ni pravica do ljubezni pomembnejša od vseh predsodkov?