Zakaj bi zdaj skrbela? Zgodba o Ani, Leonu in materini bolezni

»Ana, kdaj boš prišla k mami?« je zazvonil telefon, še preden sem sploh uspela odložiti torbo na tla. Glas na drugi strani je bil nestrpen, skoraj ukazovalen – moj brat Leon, vedno prvi, vedno najboljši, vedno tisti, ki ga je mama imela najraje. »Ne vem, Leon. Danes imam še službo, potem pa…« sem začela, a me je prekinil: »Saj veš, da ne more biti sama. Saj si vendar hči.«

Zadihala sem globoko in se zazrla skozi okno svojega majhnega stanovanja v Šiški. Dež je tolkel po steklu in v meni je vrelo. Kolikokrat sem si želela, da bi bila jaz tista, ki bi jo mama poklicala prva? Da bi bila jaz tista, ki bi jo pohvalila za ocene, za uspehe, za karkoli? A vedno je bil Leon. Leon je bil tisti, ki je dobil novo kolo za rojstni dan, jaz pa sem dobila knjigo – »za tvojo dušo«, je rekla mama. Leon je bil tisti, ki mu je mama kuhala najljubše jedi, jaz pa sem jedla, kar je ostalo.

Zdaj pa naj jaz skrbim zanjo? Ko je zdravnica pred dvema tednoma povedala, da ima mama raka na pljučih, sem bila prva, ki je zadrževala solze. Leon je stal ob strani, stisnjenih ustnic. »Moramo biti močni,« je rekel. Seveda. On je vedno močan. Jaz pa sem tista, ki ponoči joka v blazino.

Tistega večera sem šla k mami. Stanovanje na Viču je dišalo po starosti in zdravilih. Mama je ležala na kavču, bleda in krhka. »Ana,« je zašepetala in me pogledala z očmi, v katerih sem iskala toplino – a našla sem le utrujenost. »Hvala, da si prišla.«

Sedla sem k njej in ji popravila odejo. »Kako si?« sem vprašala tiho.

»Boli me… ampak bolj me boli to, da ne vem, kaj bo z vama dvema, ko mene ne bo več.«

Zasmejala sem se grenko. »Leon bo že znal poskrbeti zase.«

Mama se je obrnila stran. »Ne bodi taka, Ana.«

»Kakšna?« sem siknila. »Vedno si ga imela raje. Vedno si bila do mene stroga.«

V sobi je zavladala tišina. Slišalo se je le tiktakanje stare ure na steni.

»Nisem vedela…« je zašepetala mama. »Nisem vedela, da tako čutiš.«

»Kako pa naj bi čutila? Nikoli nisi bila ponosna name. Nikoli nisi rekla: Ana, dobro si naredila.«

Mama je zaprla oči. »Včasih starši delamo napake.«

V meni se je nekaj zlomilo. Hotela sem ji odpustiti, a nisem mogla. Preveč let bolečine se ne izbriše v eni noči.

Naslednje dni sem hodila k njej vsak večer po službi. Leon se je oglasil le občasno – imel je pomembne sestanke v službi, ženo in dva otroka. Jaz sem bila sama. Vsak dan sem ji kuhala juho, ji brala iz revij in ji menjavala povoje na roki.

Nekega večera sva sedeli v tišini. Mama me je prijela za roko: »Ana… oprosti mi.«

Solze so mi stekle po licih. »Zakaj si ga imela raje?«

Mama se je zazrla vame z žalostjo v očeh: »Ni šlo za to, da bi ga imela raje… Bala sem se zate. Vedno si bila tako občutljiva, tako tiha… Hotela sem te pripraviti na svet.«

»Ampak svet ni pravičen!« sem zavpila.

»Vem… in prav zato sem delala napake.«

Tiste noči nisem spala. V glavi so mi odzvanjale njene besede. Je res mogoče, da starši iz ljubezni naredijo največje krivice?

Leon me je poklical naslednji dan: »Ana, zakaj si tako hladna do mene? Saj oba veva, da si ti tista, ki zna skrbeti za mamo.«

»Ker nikoli nisi bil tam, ko sem te potrebovala!« sem mu zabrusila.

»Nisem vedel…«

»Nihče ni vedel! Vsi ste gledali Leona – jaz pa sem bila vedno v ozadju!«

Po tem pogovoru me ni poklical več dni.

Mama je postajala vse šibkejša. Nekega popoldneva mi je rekla: »Ana… ne pusti, da te ta bolečina uniči. Življenje gre naprej.«

Ko je umrla, sva z Leonom sedela v njeni dnevni sobi med škatlami spominov. Pogledal me je: »Oprosti mi… Nikoli nisem hotel biti tvoj tekmec.«

Zajokala sem prvič pred njim. Objela sva se in prvič v življenju sem začutila toplino med nama.

Danes pogosto razmišljam o tem času. Ali res moramo vedno nositi bremena preteklosti? Ali lahko odpustimo staršem in sebi – in gremo naprej?

Mogoče ni pravičnega odgovora. A vem le to: čeprav me boli, da nisem bila nikoli zlata hči – zdaj vem, da lahko sama izberem svojo pot.

Kaj pa vi? Bi znali odpustiti – ali bi pustili bolečini, da vas vodi skozi življenje?