Poletje na slovenski obali: Mama, hči in senca preteklosti

»Ne moreš kar tako oditi, Tanja!« je mamin glas rezal skozi večerno tišino apartmaja v Izoli. Stala sem na balkonu, v rokah sem stiskala kozarec vina, ki se je tresel od napetosti. Pod mano so otroci kričali od veselja, moj mož Marko pa je v kuhinji tiho pomival posodo, kot da bi hotel izginiti iz te zgodbe.

»Mama, prosim te, ne zdaj,« sem zašepetala, a je že stopila bližje. Njene oči so bile polne tiste stare zamere, ki je nikoli nisva znali izreči na glas. »Vedno bežiš pred odgovornostjo. Vedno si bila taka.«

V meni je zavrelo. Počutila sem se kot tista najstnica iz Kamnika, ki je pred leti prvič pobegnila od doma, ker ni več prenesla njenih kritik in nenehnega občutka krivde. A zdaj sem bila odrasla ženska, mama dveh otrok, žena in nekdo, ki si je želel samo mirne počitnice na morju.

Vse se je začelo tisti ponedeljek, ko smo sredi prometnega zamaška na avtocesti proti Kopru prejeli njeno sporočilo: »Pridem za vami. Potrebujem vas.« Marko me je pogledal s tistim pogledom, ki ga poznam že dvajset let – mešanica sočutja in tihega strahu pred tem, kaj bo prinesla moja mama. Otroka sta bila navdušena: »Babica pride!« Jaz pa sem čutila le tesnobo.

Ko je prišla, je s sabo prinesla kovček in tisto nevidno prtljago preteklosti. Prvi dan je še šlo – skupaj smo šli na sladoled v Simonov zaliv, otroka sta ji kazala školjke in Marko je skušal biti gostoljuben. Toda že drugi večer so se začeli stari vzorci: mama je kritizirala mojo vzgojo, kako naj bi bila bolj stroga z Ano in bolj popustljiva z Nejcem. »Tako kot jaz s tabo,« je rekla in jaz sem komaj zadrževala solze.

»Mama, ne moreš primerjati mene in Ane. Časi so drugačni!« sem ji skušala razložiti.

»Ampak otroci potrebujejo red! Ti pa jim vse dovoliš!«

Marko me je zvečer objel in šepnil: »Če želiš, greva domov prej.« A nisem hotela priznati poraza. Nisem hotela biti tista, ki vedno popusti.

Vsak dan je bil boj. Mama je kuhala kosila po svojih pravilih – brez glutena, brez sladkorja, ker »to danes vsi delajo«. Otroka sta se pritoževala: »Babica, zakaj ne smemo sladoleda?« Jaz pa sem se počutila kot gostja v lastnih počitnicah.

Nekega jutra sem jo našla na balkonu s telefonom v roki. Slišala sem jo govoriti s teto Marijo: »Tanja še vedno ni odrasla. Ne zna postaviti meje.« Ko me je zagledala, je hitro prekinila klic.

»Mama, zakaj govoriš o meni za mojim hrbtom?«

»Ker mi ne pustiš blizu! Ker si vedno tako zaprta!«

Tisti trenutek sem začutila staro bolečino – občutek, da nikoli nisem dovolj dobra. Da karkoli naredim, bo narobe. Da bom vedno tista mala Tanja iz Kamnika, ki mora dokazovati svojo vrednost.

Zvečer sem sedela ob morju in gledala valove. Ana se mi je tiho približala: »Mami, zakaj si žalostna?«

Objela sem jo in ji rekla: »Včasih odrasli ne znamo rešiti svojih težav tako hitro kot otroci.«

Naslednji dan sem zbrala pogum in mami povedala: »To so moje počitnice. Moja družina. Prosim te, da spoštuješ moje odločitve.«

Pogledala me je z očmi, v katerih sem prvič videla strah – strah pred tem, da bo ostala sama. »Samo pomagam ti želim… Saj veš, da nisem imela lahkega otroštva.«

»Vem, mama. Ampak jaz nisem ti. In Ana ni jaz.«

Tisti večer smo prvič skupaj sedeli na terasi brez napetosti. Mama je pripovedovala zgodbe iz svojega otroštva v Škofji Loki – kako so hodili peš v šolo in kako jo je njena mama kregala zaradi vsake malenkosti. Prvič sem jo videla kot žensko s svojimi ranami.

Ko smo se vračali domov v Kamnik, sem razmišljala o tem poletju. O tem, kako težko je postaviti meje tistim, ki jih imaš najraje. In kako pomembno je odpustiti sebi in drugim.

Včasih se vprašam: ali bom jaz znala biti boljša mama svoji Ani? Ali bomo kdaj zmogli zares odpustiti preteklosti?

Kaj pa vi – ste že kdaj morali izbrati med svojo družino in pričakovanji svojih staršev?