Podaril sem svoje rojstnodnevne prihranke, da bi pomagal Nejcu. Nisem vedel, da bo to spremenilo celo naše blokovsko naselje.
»Miha, zakaj si dal vse svoje denarčke Nejcu? Saj si si želel tisti vlak!« je mami skorajda zašepetala, ko sva sedela v kuhinji. Njene roke so se tresle, v očeh pa sem videl nekaj, česar pri njej še nikoli nisem opazil – strah in zmedenost. Vse se je zgodilo tako hitro. Še zjutraj sem bil navdušen, ker sem dopolnil šest let in so mi babica, dedek in stric prinesli kuverte z denarjem. Vse sem jih zložil v svojo škatlo s pirati in sanjal o velikem vlaku iz trgovine na vogalu.
A potem sem v šoli slišal Nejca, kako je tiho jokal v garderobi. Bil je vedno tisti tišji fant, ki ni nikoli imel najnovejših copat ali škatle za malico z risanimi junaki. Tisti dan je bil še bolj bled kot običajno. Ko sem ga vprašal, kaj je narobe, mi je le odkimal in rekel: »Nič ni.« Ampak jaz sem vedel, da nekaj je. Ko sem ga še malo spraševal, je naposled priznal: »Mami je rekla, da nimamo več za položnice. Da bomo mogoče morali ven iz stanovanja.«
V meni se je nekaj zlomilo. Spomnil sem se, kako je bilo, ko je očka izgubil službo in smo morali nekaj mesecev živeti pri babici. Ni bilo prijetno. In čeprav sem bil še majhen, sem vedel, kako grozno je, če se bojiš prihodnosti. Ko sem prišel domov, sem odprl svojo škatlo s pirati in vzel vse kuverte. »Mami, pelji me k Nejcu domov, prosim!« sem rekel odločno.
Mami me je najprej čudno pogledala. »Zakaj pa? Saj ga vidiš vsak dan v šoli.«
»Moram mu nekaj dati,« sem vztrajal.
Ko sva prišla do njihovega bloka – starega socialističnega bloka na robu Ljubljane – sem potrkal na vrata. Odprla nama je Nejčeva mama, gospa Simona. Bila je utrujena in presenečena hkrati. »Miha? Kaj pa ti tukaj?«
Izročil sem ji škatlo s pirati in rekel: »To je za vas. Da boste lahko ostali tukaj.«
Gospa Simona je najprej mislila, da se šalim. Ko pa je odprla škatlo in zagledala denar, so ji po licih stekle solze. Mami je bila tiho. Samo gledala me je in stiskala roke.
Tisti večer doma ni bilo običajne rojstnodnevne torte. Mami in oči sta sedela za mizo in se pogovarjala potiho.
»Si videla, kaj je naredil naš Miha?«
»Saj vem… Ampak… A ni to preveč odgovornosti za otroka?«
»Mogoče pa bi morali tudi mi večkrat pomisliti na druge.«
Naslednji dan se je po bloku razširila novica o moji škatli s pirati. Najprej so me starejši otroci iz bloka začeli dražiti: »Ej, Miha filantrop! Kdaj boš meni dal za nove superge?«
Ampak potem so začeli starši govoriti med sabo na stopnišču:
»A si slišala za Mihovo gesto? Mogoče bi lahko vsi skupaj pomagali Nejčevi družini.«
V nekaj dneh so začeli zbirati hrano in oblačila. Soseda Marija iz tretjega nadstropja je prinesla star pralni stroj, ker je vedela, da jim je prejšnji crknil. Gospod Jože iz pritličja je poklical znanca na občini in vprašal za socialno pomoč.
Nekateri so bili skeptični:
»Zakaj bi pomagali? Saj imamo vsi svoje probleme!«
Ampak večina jih ni mogla pozabiti mojega poguma.
Nejc me je naslednji teden v šoli objel pred vsemi:
»Hvala ti, Miha! Zdaj lahko ostanemo doma.«
A ni bilo vse tako preprosto. Nekateri starši so začeli govoriti, da bi morali biti bolj previdni s tem, komu pomagamo:
»Kaj pa če bodo zdaj vsi začeli prositi za denar?«
»Otroci ne razumejo posledic takih dejanj!«
Moja mami se je morala zagovarjati pred učiteljico:
»Gospa Polona, Miha ni hotel pozornosti. Samo pomagal je prijatelju.«
Učiteljica pa ji je rekla:
»Včasih nas otroci naučijo več kot mi njih.«
V blokovskem naselju so se začeli pogovarjati tudi o drugih stvareh – o tem, kako težko je preživeti z minimalno plačo, kako hitro lahko vsakdo pristane v stiski. Nekateri so prvič priznali:
»Tudi mi smo že kdaj potrebovali pomoč, pa si nismo upali prositi.«
Moja odločitev ni spremenila le Nejčeve družine – spremenila je tudi naš blok. Ljudje so postali bolj povezani. Začeli so si pomagati pri popravilih, skupaj urejali skupni vrt pred blokom in celo organizirali skupne piknike.
A jaz sem ponoči ležal v postelji in razmišljal:
»Sem naredil prav? Bi moral obdržati denar zase? Kaj če zdaj Nejc misli, da mu bom vedno pomagal? Kaj če bodo drugi otroci ljubosumni?«
Nekega dne me je oči posedel na kolena:
»Veš, Miha… Včasih ena majhna gesta spremeni veliko stvari. Ne moreš pomagati vsem na svetu, ampak če pomagaš enemu človeku – si že naredil nekaj velikega.«
Danes gledam skozi okno našega bloka in vidim Nejca, kako se igra z drugimi otroki. Njegova mama se smeji na klopci s sosedami. In jaz vem – vlak iz trgovine še vedno čaka name. Mogoče ga bom dobil naslednje leto.
Ampak v srcu čutim nekaj večjega kot katerikoli vlak.
Se kdaj vprašate: bi vi naredili isto kot jaz? Bi žrtvovali svoje sanje za nekoga drugega?