Odmevi neizgovorjene ljubezni: Zgodba o zanemarjanju in samoti

»Zakaj me sploh še kličeš, mama? Saj veš, da ne bom prišla na kosilo.« Moj glas je tresoč, a odločen. Slišim jo, kako vzdihne na drugi strani telefona, kot da bi ji s tem zlomila srce. A resnica je, da ga je že zdavnaj zlomil nekdo drug – moj oče.

Stojim sredi svoje majhne sobe v študentskem domu v Ljubljani. Okno je odprto, zunaj dežuje, kaplje tolčejo po pločevini in mi dajejo občutek, da sem še bolj sama. Včasih se vprašam, ali bi bilo drugače, če bi bila rojena v drugo družino. Če bi imela očeta, ki bi me objel namesto udaril. Če bi imela mamo, ki bi me zaščitila namesto molčala.

Spomnim se tistega večera pred tremi leti, ko sem prvič pobegnila od doma. Oče je bil pijan kot ponavadi. Vpil je na mamo zaradi neke malenkosti – mislim, da je bila juha preslana. Potem je padla prva klofuta. Mama je samo stala tam, z rokami ob telesu, oči so ji bile prazne. Jaz sem stala v kotu kuhinje in si grizla ustnico do krvi. Ko sem videla, da bo udaril še enkrat, sem stekla ven v dež. Tekla sem skozi vas do mostu čez Savo in tam jokala do jutra.

»Sara, prosim te…« zaslišim mamin glas iz telefona. »Oče ni več takšen. Zdaj hodi na terapije.«

Zasmejim se – grenko in brez veselja. »Mama, veš koliko let sem čakala, da boš nekaj naredila? Da boš mene zaščitila?«

Tišina. Slišim njen tih jok. V meni se premeša jeza in krivda. Vedno ista zgodba: ona joka, jaz se počutim krivo.

V Ljubljani sem že tri leta. Študiram psihologijo – ironično, kajne? Včasih se mi zdi, da študiram samo zato, da bi razumela svojo družino. Da bi razumela sebe. Imam nekaj prijateljev – Nino iz Maribora in Marka iz Celja – a nikoli jim nisem povedala resnice o svoji družini. Vedno rečem, da so starši zaposleni v tujini ali da nimamo najboljših odnosov. Nihče ne ve za klofute, za kričanje sredi noči, za modrice na maminih rokah.

Pred dvema tednoma sem dobila pismo iz domače občine: oče je bil sprejet v ambulantno zdravljenje zaradi alkoholizma. Mama mi je pisala SMS: »Sara, mogoče bo zdaj bolje.« A v meni ni več upanja.

Nekega večera me Marko povabi na pivo v bližnji lokal. Sedi nas pet: vsi se smejijo in govorijo o svojih norih družinah – stricih, ki so preveč radi vino, babicah z vrtom in dedkih z lovskimi zgodbami. Ko pride vrsta name, se nasmehnem in rečem: »Moja družina ni nič posebnega.« Marko me pogleda s tistim pogledom, kot da ve več kot povem.

Ko se vračam domov po mokrih ulicah Rožne doline, me preplavi val žalosti. Zakaj ne morem biti kot drugi? Zakaj ne morem povedati resnice? Zakaj me še vedno boli vsakič, ko mama pokliče?

Nekega dne dobim klic iz domače šole: mlajša sestra Tjaša ima težave pri matematiki in učiteljica prosi za pogovor s starši. Mama mi pošlje sporočilo: »Sara, lahko ti greš namesto mene?«

V meni zavre. »Zakaj jaz? Saj si ti njena mama!«

»Ne morem… Oče je spet slabe volje.«

Zavpijem v telefon: »Mama! Kdaj boš končno rekla dovolj?! Kdaj boš zaščitila Tjašo?!«

Nato odložim slušalko in se sesedem na posteljo. Jokam dolgo in potiho. Spomnim se vseh noči, ko sem kot otrok ležala pod odejo in si želela, da bi nekdo prišel in rekel: ‚Sara, vse bo v redu.‘ A tega nikoli ni bilo.

Naslednji dan grem domov v vas pod Kamniškimi Alpami. Hiša je enaka kot vedno – omet odpada s sten, na dvorišču stoji zarjavela katrca. Ko stopim skozi vrata, zavoham vonj po žganju in stari juhi.

Oče sedi za mizo in gleda televizijo. Ko me zagleda, reče: »A si spet prišla težit?«

»Prišla sem zaradi Tjaše.«

Mama stoji ob štedilniku in me gleda s prosečimi očmi. Tjaša pride iz sobe – drobna deklica z velikimi očmi in modrico na roki.

»Kdo ti je to naredil?« vprašam jo tiho.

Pogleda v tla. »Padla sem.«

Oče se zasmeje: »Otroci so nerodni.«

V meni nekaj poči. Stopim k očetu in mu prvič v življenju pogledam naravnost v oči: »Če še enkrat dvigneš roko nad kogarkoli v tej hiši, te prijavim policiji.«

Oče vstane – velik in grozeč – a jaz ne odstopim niti za centimeter.

Mama začne jokati: »Sara, prosim…«

»Ne bom več tiho!« zavpijem.

Tisti večer prespim pri babici v sosednji vasi. Babica mi skuha kamilični čaj in mi pove zgodbo o svojem možu – tudi on je pil in bil nasilen. »Sara, ženske v naši družini smo vedno molčale. A ti nisi taka kot mi.«

Naslednji dan pokličem center za socialno delo. Prvič povem vse: o očetu, o mami, o Tjaši. Socialna delavka me posluša in reče: »Sara, pogumna si.«

Ko se vrnem v Ljubljano, se počutim lažjo – a tudi prazno. Vem, da sem naredila prav, a hkrati me boli za mamo in Tjašo.

Včasih ponoči sedim ob oknu in gledam luči mesta ter se sprašujem: Ali lahko kdaj resnično odpustim svojim staršem? Ali lahko kdaj začutim tisto ljubezen, ki mi je bila vedno odtegnjena?

Kaj pa vi – ste kdaj morali izbrati med svojo družino in svojo srečo? Bi vi zmogli odpustiti?