Nezaželena hči – zgodba o tišini, ki je nihče ni hotel slišati
»Zakaj si sploh prišla domov? Saj veš, da te nihče ni pogrešal,« je mama siknila, ko sem stopila skozi vrata naše stare hiše v vasi pod Pohorjem. V njenih očeh ni bilo topline, le utrujenost in nekaj, kar sem prepoznala že kot otrok – razočaranje. Vedno sem bila preveč: preveč glasna, preveč radovedna, preveč živa za njen svet tišine in pravil.
Oče je sedel za mizo, z očmi prilepljenimi na časopis. Nikoli ni rekel veliko. Njegova prisotnost je bila kot senca – vedno tam, a nikoli zares z mano. Ko sem bila majhna, sem si predstavljala, da me bo nekega dne objel in rekel: »Ne skrbi, Neža, jaz sem tukaj.« A tega dne ni bilo nikoli.
Spomnim se večerov, ko sem skrivaj poslušala, kako se starša prepirata v kuhinji. »Zakaj si jo sploh hotela? Saj veš, da si rekla, da ne boš več imela otrok!« je mamin glas tresel stene. Oče je molčal. Vedno je molčal. In jaz sem ležala v postelji in si želela, da bi lahko izginila.
V šoli sem bila tiha. Učiteljica Marjeta me je nekoč vprašala: »Neža, zakaj si vedno tako zamišljena?« Nisem znala odgovoriti. Kako naj razložim, da doma nisem nikoli slišala besede »rad te imam«? Da so bile moje risbe vedno preveč pisane za mamin okus in da so moji uspehi v šoli zbledeli ob njenem večnem nezadovoljstvu?
Ko sem bila stara dvanajst let, sem prvič pobegnila od doma. Skrivala sem se v gozdu za hišo in poslušala šumenje dreves. Tam sem lahko dihala. Tam me ni nihče obsojal. Ko me je mama našla, mi ni rekla ničesar. Samo prijela me je za roko in me odvlekla nazaj v hišo. Tisto noč nisem več jokala – naučila sem se biti tiha.
Srednja šola v Mariboru je bila moj prvi stik s svobodo. Tam me nihče ni poznal kot »tisto čudno Nežo iz vasi«. Tam sem lahko bila kdorkoli. A tudi tam sem nosila svojo tišino s sabo kot težak nahrbtnik. Prijateljice so govorile o svojih družinah, o toplih nedeljskih kosilih in skupnih izletih na morje. Jaz sem se smehljala in kimala, a v sebi sem čutila praznino.
Ko sem maturirala z odliko, je mama rekla le: »No, saj to je tvoja dolžnost.« Oče mi je stisnil roko in pogledal stran. Tisti dan sem se odločila: ne bom več iskala njihove potrditve.
Vpisala sem se na Filozofsko fakulteto v Ljubljani. Prvič v življenju sem živela sama – v majhni sobici na Rožni dolini. Prvi mesec sem vsak večer jokala v blazino. Pogrešala sem celo hladnost doma – vsaj tam sem vedela, kaj pričakovati.
Nekega večera me je obiskala sošolka Tjaša. »Neža, zakaj si vedno tako zadržana? Veš, lahko mi zaupaš karkoli.«
Nisem vedela, kje začeti. Kako naj razložim leta tišine? Kako naj povem, da me lastna mama nikoli ni pogledala z ljubeznijo? Da je oče vedno izginil za časopisom ali v vinograd?
Tjaša me je objela in rekla: »Veš kaj? Ti nisi kriva za to.«
Tiste besede so mi prvič odprle okno upanja. Morda res nisem jaz tista, ki je narobe.
A domov sem se morala vračati – vsaj za praznike. Vsakič ista zgodba: mama me je gledala kot tujko, oče je molčal. Brat Blaž je bil vedno njen ponos – on je ostal doma, pomagal na kmetiji, bil »pravi sin«. Jaz pa… jaz sem bila tista, ki je pobegnila.
Nekega božiča je mama med večerjo rekla: »Če bi vsaj ti bila bolj podobna Blažu…«
Takrat sem prvič vstala od mize in rekla: »Nikoli ne bom Blaž. In nikoli ne bom dovolj dobra zate.«
Vsi so utihnili. Oče me je pogledal s tistim praznim pogledom in rekel: »Neža, ne kompliciraj.«
Tisto noč nisem spala. V glavi so mi odzvanjale mamine besede: »Zakaj si sploh prišla domov?«
Po novem letu sem se odločila – ne grem več nazaj. Najprej so prišli klici: »Kdaj prideš domov? Kdo bo pomagal pri trgatvi?« Potem so prišla sporočila: »Si pozabila na družino?« In nazadnje tišina.
V Ljubljani sem našla delo v knjigarni in počasi začela graditi svoje življenje. Tjaša mi je postala družina – tista družina, ki si jo izbereš sam.
A kljub vsemu me je grizla krivda. V Sloveniji velja: družina je sveta. Karkoli se zgodi, moraš biti zvest svojim staršem. A kaj če te starši nikoli niso sprejeli? Kaj če si vse življenje le senca v njihovi zgodbi?
Pred nekaj meseci me je poklicala soseda iz vasi: »Neža, tvoja mama je bolna. Oče ne zmore več sam.«
Vrnila sem se domov – prvič po dveh letih. Hiša je bila še bolj tiha kot prej. Mama je ležala na kavču, shujšana in bleda.
»Zakaj si prišla? Saj veš, da te nisem prosila.«
Sedla sem k njej in prvič v življenju rekla: »Prišla sem zaradi sebe. Da ti povem, da mi ni vseeno – ampak tudi jaz imam pravico do življenja.«
V njenih očeh sem videla solze – prvič.
Oče je stal na pragu in gledal stran.
Zdaj sedim na vlaku nazaj v Ljubljano in razmišljam: Ali smo res dolžni ostati tam, kjer nas ne sprejemajo? Ali lahko odpustimo staršem, ki nam niso znali dati ljubezni?
Kaj bi vi storili na mojem mestu?