Na parkirišču pod cerkvijo: Ko se svet v trenutku podre

»Ne, ne more biti res,« sem si šepetala, ko sem stala na parkirišču pod cerkvijo sv. Martina v našem malem kraju. V eni roki sem držala še toplo štručko iz pekarne pri Mariji, v drugi pa vrečko z rogljički za nedeljsko kavo. Moj pogled je bil prilepljen na prizor pred menoj: Ivan, moj mož že trideset let, je stal ob avtu in poljubljal žensko, ki ni bila jaz. Njegova roka je nežno božala njene lase, kot da sta sama na svetu. V meni je nekaj počilo.

»Mami? Si v redu?« je za mano zazvenel glas naše hčerke Tine, ki je ravno pritekla iz cerkve. Hitro sem si obrisala solzo, ki mi je spolzela po licu, in se skušala nasmehniti. »Seveda, srček. Samo malo sem se zamislila.«

A v resnici sem v tistem trenutku umrla od znotraj. Vse tiste nedelje, ko sva skupaj hodila k maši, vsi skupni zajtrki in večeri so mi švigali pred očmi kot film, ki ga nekdo na silo previja nazaj. Kako dolgo že traja ta prevara? Sem bila res tako slepa?

Ko sva z Ivanom prišla domov, sem mu postregla kavo in štručke, kot da se ni nič zgodilo. Tina je sedela za mizo in razlagala o svojih načrtih za študij v Ljubljani. Ivan me je pogledal s tistim svojim utrujenim pogledom in rekel: »Danes si videti nekam zamišljena.«

»Res? Morda pa sem samo utrujena od vsega,« sem odgovorila in ga opazovala, kako se izogiba mojemu pogledu. V meni je vrelo.

Tiste noči nisem spala. Slišala sem ga smrčati poleg sebe in razmišljala o vseh letih, ko sem mu stala ob strani – ko je izgubil službo v tovarni, ko sva skupaj gradila hišo, ko sva pokopala njegovega očeta. Vedno sem verjela, da sva midva tista redka para, ki bosta ostala skupaj do konca.

Naslednji dan sem ga čakala v kuhinji. Ko je prišel iz službe, sem mu naravnost povedala: »Videla sem te včeraj na parkirišču.«

Zmrznil je. Pogledal me je z očmi, polnimi strahu in krivde. »Mira… ni tako, kot misliš.«

»Ne laži mi!« sem zakričala. Prvič v življenju sem dvignila glas nanj. »Poljubljal si jo! Kdo je ona? Koliko časa že traja?«

Ivan je sedel za mizo in si z dlanmi pokril obraz. »To je Andreja iz računovodstva. Zgodilo se je… ne vem niti sam zakaj. Počutim se izgubljenega zadnja leta. Ti si vedno tako močna, jaz pa…«

»Jaz močna? Ti sploh veš, koliko noči sem prebedela zaradi tebe? Koliko stvari sem požrla zaradi miru v hiši?«

V tistem trenutku je v kuhinjo stopila Tina. »Kaj se dogaja? Zakaj kričita?«

Oba sva utihnila. Ivan je vstal in odšel ven brez besed.

Tina me je objela in tiho vprašala: »Je oče naredil kaj narobe?«

Nisem ji mogla lagati. »Oče ima drugo žensko.«

Tina je planila v jok. »Kako si lahko to naredil nama?« je kasneje kričala nanj pred hišo, ko se je Ivan vrnil. Sosedje so gledali skozi okna; v naši ulici ni skrivnosti.

Naslednje dni sem živela kot robot. Hodila sem v službo v knjižnico, kjer so me sodelavke opazovale s tistim posebnim pogledom – sočutje pomešano z radovednostjo. Ena od njih, Silva, mi je tiho rekla: »Če rabiš pogovor ali prenočišče, veš kje me najdeš.«

V trgovini pri Lidiji so ljudje šepetali za mojim hrbtom. Ena od sosed me je celo vprašala: »A res drži, kar pravijo?«

Sram me je bilo iti po ulici. Počutila sem se kot da nosim velik napis »prevarana žena«. A najbolj me je bolelo to, da nisem vedela, kaj naj naredim.

Ivan me je prosil za pogovor. Sedela sva na klopci pred hišo, kjer sva nekoč sanjala o skupni prihodnosti.

»Mira, vem da sem vse uničil. Ampak še vedno te imam rad. Prosim te za odpuščanje.«

»Odpuščanje? Kako naj ti odpustim nekaj takega? Kako naj ti še kdaj zaupam?«

»Pripravljen sem narediti vse… iti na terapijo… karkoli.«

V meni se je borilo tisoč čustev – ljubezen, bes, žalost in strah pred prihodnostjo. Kaj bodo rekli ljudje? Kaj bo z najino družino?

Tina se je zaprla vase. Ni hotela govoriti z očetom. Mene pa je vsak večer spraševala: »Mami, boš šla stran? Boš pustila očeta?«

Nisem imela odgovora.

Nekega večera sem sedela sama v dnevni sobi in gledala stare fotografije – poročno sliko iz cerkve sv. Martina, slike s počitnic na morju v Izoli, Tinin prvi šolski dan… Vse te slike so bile zdaj prepojene z bolečino.

Poklicala me je mama: »Mira, življenje ni nikoli črno-belo. Včasih moraš odpustiti zaradi sebe, ne zaradi drugega.«

A jaz nisem vedela niti kdo sem brez Ivana.

Minili so tedni. Ivan se je trudil – kuhal večerje, nosil mi rože iz vrta, pisal mi pisma opravičila. Andreja mu ni več pisala; vsaj tako mi je rekel.

Nekega dne me je Tina vprašala: »Mami, če bi šla stran – kam bi šli midve? Kaj bi bilo z očetom?«

V tistem trenutku sem dojela: ne gre samo zame ali za Ivana – gre za našo družino.

Odločila sem se za pogovor s psihologinjo v zdravstvenem domu. Prvič v življenju sem priznala sebi: »Ne morem več sama.«

Po mesecih terapij in pogovorov sva z Ivanom začela znova graditi odnos – počasi in previdno kot bi sestavljala razbito vazo.

Ljudje v kraju so še vedno šepetali; nekateri so me občudovali zaradi poguma, drugi so me obsojali zaradi odločitve, da ostanem.

A jaz vem samo to: življenje ni pravljica in ljubezen ni vedno dovolj.

Danes sedim na isti klopci pred hišo in gledam sončni zahod nad griči.

Se sploh da odpustiti tako globoko rano? Ali lahko človek res začne znova – ali pa le živi naprej z brazgotino na srcu?