Mož, ki je živel v dveh resnicah – Ko sem odkrila njegove skrite dolgove

»Ne laži mi, Andrej!« sem skoraj zakričala, ko sem v njegovem telefonu našla potrdilo o nakazilu. Roke so se mi tresle, srce mi je razbijalo v prsih. V dnevni sobi je bilo tiho, le ura na steni je tiktakala, kot bi odštevala sekunde do eksplozije. Andrej je stal pred menoj, bled kot stena, oči so mu begale po prostoru. »Ni tako, kot misliš,« je zamrmral in pogledal v tla.

»Kako ni tako?« sem siknila. »Že mesece pošiljaš denar Mojci, pa mi nisi rekel niti besede! Kaj še skrivaš pred mano?«

V tistem trenutku sem se počutila, kot bi mi nekdo izpulil tla pod nogami. Vedno sem verjela, da sva si z Andrejem vse povedala. Da sva ekipa. Da ni skrivnosti. A zdaj sem stala pred človekom, ki ga nisem več prepoznala.

Andrej in jaz sva skupaj že petnajst let. Spoznala sva se na faksu v Ljubljani – on je študiral strojništvo, jaz slovenistiko. Skupaj sva šla skozi vse: najino prvo majhno stanovanje v Šiški, rojstvo najine hčerke Tine, selitev v hišo na obrobju Domžal. Nikoli nisva imela veliko denarja, a vedno sva si zaupala. Ali pa sem si to vsaj želela misliti.

Ko sem tistega večera našla potrdilo o nakazilu, sem najprej pomislila na najhujše: ljubica? Dvojno življenje? A potem sem zagledala ime prejemnice – Mojca Novak. Njegova bivša žena. Ženska, o kateri ni nikoli rad govoril. Vedela sem le, da sta bila poročena kratek čas in da sta se razšla brez otrok.

»Zakaj ji pošiljaš denar?« sem vprašala tiho, skoraj proseče.

Andrej je sedel na kavč in si z dlanmi pokril obraz. »Mojca ima težave. Izgubila je službo, grozi ji deložacija. Prosim te, Neža, nisem ti hotel povzročati skrbi.«

Skrbi? V meni je vrelo od besa in žalosti hkrati. »Skrbi? Saj veš, da bi ti pomagala! Ampak lagal si mi!«

Tiste noči nisem spala. Ležala sem v postelji in strmela v temo. V glavi so se mi vrtela vprašanja: Zakaj mi ni zaupal? Je še vedno čustveno navezan nanjo? Kaj še skriva?

Naslednji dnevi so bili polni napetosti. Andrej se je trudil razložiti svoje razloge: »Mojca nima nikogar drugega. Njen oče je umrl lani, mama je v domu za ostarele. Če ji ne bi pomagal jaz, bi pristala na cesti.«

A meni to ni bilo dovolj. »Zakaj nisi prišel k meni? Zakaj si moral vse skrivati?«

»Ker sem vedel, da boš reagirala tako!« je izbruhnil nekega večera. »Vedno si bila ljubosumna na Mojco! Vedno si mislila, da med nama še nekaj je!«

To me je zabolelo bolj kot karkoli drugega. Je res mislil, da sem tako majhna? Da ne bi razumela? Da ne bi hotela pomagati?

Začela sem dvomiti vase. Morda res nisem dovolj odprta. Morda ga dušim s svojo potrebo po nadzoru. A potem sem se spomnila vseh trenutkov, ko sem mu stala ob strani – ko je izgubil službo v Litostroju in sva skupaj preživljala iz meseca v mesec; ko mu je umrla mama in sem ure in ure sedela ob njem v bolnišnici.

Nisem bila popolna žena, a vedno sem bila iskrena.

Nekega popoldneva me je poklicala sestra Petra: »Neža, kaj se dogaja pri vas doma? Tina mi je rekla, da si ves čas žalostna.«

Zlomila sem se in ji vse povedala. Petra me je poslušala brez obsojanja. »Veš, Andrej ima dobro srce. Ampak to ni opravičilo za laži.«

Njene besede so mi dale moč. Odločila sem se pogovoriti tudi z Mojco.

Poklicala sem jo in povabila na kavo v center Domžal. Prišla je s sklonjeno glavo in utrujenimi očmi.

»Neža, oprosti… Nisem hotela povzročiti težav med vama.«

»Samo želim razumeti,« sem rekla mirno.

Povedala mi je svojo plat zgodbe: kako jo je odpustil delodajalec zaradi stečaja podjetja; kako so ji zavrnili prošnjo za socialno pomoč; kako je Andrej edini človek, ki ji še kdaj dvigne telefon.

Ko sem jo poslušala, sem začutila sočutje – a tudi bolečino zaradi izdaje.

Tisti večer sem sedla z Andrejem za kuhinjsko mizo.

»Ne moreva več tako naprej,« sem rekla tiho. »Če želiva rešiti najin zakon, morava biti iskrena – tudi če boli.«

Pogovorila sva se dolgo v noč. Andrej mi je obljubil, da bo odslej vse povedal – tudi če bo težko. Jaz pa sem mu obljubila, da bom skušala biti manj sumničava in bolj odprta za pogovor.

A rana ostaja. Vsakič ko zazvoni njegov telefon ali ko pride domov pozneje kot običajno, me stisne pri srcu.

Včasih se vprašam: Ali lahko sploh še kdaj popolnoma zaupam? Ali lahko ljubezen preživi laži – tudi če so bile iz dobrih namenov?

Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Bi odpustili ali bi šli naprej sami?