Mama, zakaj otroci niso siti?

»Mama, a si jim res dala samo kruh in vodo?« sem skoraj zakričala, ko sem stala na pragu kuhinje, kjer je še vedno visel vonj po starem olju in postanem kruhu. Moja mama, Marija, je sedela za mizo, roke sklenjene v naročju, oči pa so se ji izogibale mojega pogleda. V ozadju sem slišala otroški smeh – moj sin Luka in hčerka Ana sta se igrala na travniku za hišo, nevedoč o napetosti, ki je visela v zraku.

»Nisem imela več jajc,« je tiho rekla. »Pa mleka tudi ne. V trgovino nisem mogla, ker…«

»Ker kaj? Saj smo ti dali denar!« sem jo prekinila. Glas mi je zadrhtel, v prsih pa me je stiskalo. Vedno sem bila tista, ki je skrbela za vse – po očetovi smrti sem prevzela urejanje posestva, skrb za mamo in še svojo družino. Z možem Matejem sva vsak mesec nakazovala denar na njen račun, da bi ji olajšala življenje in da bi lahko razvajala vnuke, ko so pri njej.

Mama je molčala. Pogledala sem jo in prvič po dolgem času opazila, kako je shujšala. Njene roke so bile suhe in polne peg, oči pa utrujene. »Mama, kam gre ves denar? Zakaj nisi kupila hrane?«

»Vse je dražje,« je šepnila. »Elektrika, drva… Pa še občina mi je poslala položnico za kanalizacijo. Vse gre. Pa še tisti sosed Tone mi ni vrnil denarja za drva, ki sem mu jih posodila.«

V meni se je nabiral bes. Spomnila sem se očetovega pogreba pred dvema letoma – kako smo vsi stali na tistem travniku ob robu gozda, kjer je želel urediti rekreacijski kotiček za vnuke. Takrat smo prisegli, da bomo držali skupaj. A zdaj sem imela občutek, da se vse podira.

»Mama, otroci so bili lačni! Ana mi je rekla, da sta jedla samo kruh in vodo. Luka je ponoči jokal od lakote! Kako si lahko to dopustila?«

Mama je zadrhtela. »Nisem hotela… Saj sem mislila…«

»Kaj si mislila? Da bosta razumela? Da bosta zadovoljna s tem? Saj veš, da imata rada makarone ali palačinke!«

V tistem trenutku sem začutila val krivde. Mama ni bila več tista močna ženska iz mojega otroštva – tista, ki je vsako nedeljo spekla potico in nas peljala na izlet na Pohorje. Bila je sama, prestrašena in izgubljena v svetu, ki ga ni več razumela.

»Nimam več moči,« je priznala. »Vse me boli. Včasih pozabim iti v trgovino ali pa nimam volje vstati iz postelje.«

Zazrla sem se skozi okno. Otroka sta tekala po travi in nabirala marjetice. Srce me je bolelo – zaradi njiju in zaradi mame.

»Zakaj mi nisi povedala? Zakaj nisi prosila za pomoč?«

»Nočem biti v breme,« je rekla. »Že tako imaš dovolj skrbi.«

V meni se je prebudil spomin na otroštvo – na čase, ko smo bili revni, a nikoli lačni. Mama je znala iz nič ustvariti topel obrok in občutek varnosti. Zdaj pa sem jaz tista odrasla oseba, ki mora skrbeti zanjo.

Tisti večer sem sedela z možem Matejem na verandi stare hiše. »Ne morem verjeti, da se to dogaja naši družini,« sem rekla. »Vsi mislijo, da imamo vse – zemljo, vikend, celo nekaj prihrankov. A mama živi v pomanjkanju.«

Matej me je prijel za roko. »Morda bi morali razmisliti o tem, da bi mama prišla živet k nam v mesto.«

Zavzdihnila sem. »Ne bo hotela zapustiti doma. Tu ima spomine na očeta.«

Naslednji dan sem šla z mamo v trgovino. Hodila je počasi med policami in previdno izbirala najcenejše izdelke. Ko sva prišla do blagajne, je iz torbice izvlekla zmečkane bankovce in kovance.

»Pusti to, mama. Jaz bom plačala.«

Pogledala me je sramujoče in tiho rekla: »Saj nisem nesposobna.«

»Vem. Ampak nisi sama.«

Doma sva skupaj pripravili kosilo – preprost ričet z zelenjavo z vrta. Otroka sta jedla z užitkom in prvič po dolgem času sem videla mamo nasmejano.

A napetost ni popustila. Brat Peter mi je tisti večer pisal sporočilo: »Zakaj dramatiziraš? Saj ni tako hudo.«

Odgovorila sem mu: »Pridi pogledat sam.«

Čez nekaj dni se nas je v hiši zbrala vsa družina – jaz, Matej, otroka, Peter s svojo ženo Nino in mama. Peter je bil prepričan, da pretiravam.

»Mama ni otrok! Saj zna poskrbeti zase!« je vztrajal.

»Peter, nisi bil tu že mesece! Ne veš, kako živi!« sem mu zabrusila.

Mama je sedela med nama in nemočno gledala iz enega v drugega.

»Dovolj!« je nenadoma zakričala. »Ne bom več poslušala vajinih prepiranj! Vse življenje sem skrbela za vas! Zdaj pa me obtožujeta kot kakšno kriminalko!«

Vsi smo utihnili.

Peter se je zlomil prvi: »Oprosti, mama. Nisem vedel.«

Tisti večer smo prvič po dolgem času sedeli skupaj ob mizi in se pogovarjali – o očetu, o starih časih in o tem, kako naprej.

Odločili smo se za skupni načrt: Peter bo vsak mesec obiskal mamo in ji pomagal pri večjih nakupih; jaz bom skrbela za finance; Matej bo uredil vrt; otroka bosta prihajala na počitnice le pod pogojem, da bomo skupaj poskrbeli za vse potrebno.

A v meni je ostal grenak priokus.

Ko sem pozno zvečer sedela na verandi in gledala zvezde nad Pohorjem, sem se spraševala: Kako smo lahko dovolili, da nam medgeneracijska tišina vzame toplino doma? Zakaj v Sloveniji še vedno skrivamo stisko pred najbližjimi?