Ko se vrneš iz tišine: Zgodba o izgubi, upanju in odpuščanju

»Oprosti, ampak moraš me poslušati.«

Stal je na pragu, bled kot stena, z očmi, v katerih so se prelivale sence celega leta. Vrata sem odprla na pol, roke so mi drhtele. V tistem trenutku sem si želela, da bi ga lahko sovražila, a sem bila preveč utrujena od čakanja, od vprašanj brez odgovorov. Matej. Moj mož. Oče najine hčerke. Moški, ki je pred natanko enim letom odšel v Avstrijo delat in izginil iz najinega življenja kot dim.

»Ne morem verjeti, da si tukaj,« sem zašepetala. »Po vsem tem času…«

Za njim je deževalo. Kaplje so mu polzele po jakni, a ni naredil niti koraka naprej. Samo stal je tam, kot da čaka na sodbo. V meni se je nabiral vihar: jeza, olajšanje, strah, ljubezen, ki je ni mogla izbrisati niti najdaljša tišina.

Tistega ponedeljka zjutraj je Matej še zadnjič poljubil najino hčerko Evo na čelo in mi rekel: »Poklical bom, ko pridem.« To je bilo zadnje, kar sem slišala od njega. Prvih nekaj dni sem klicala vsakih petnajst minut. Telefon je zvonil v prazno. Pisala sem sporočila, prosila prijatelje, naj preverijo pri njegovih znancih v Celovcu. Nič. Policija mi je rekla, naj počakam – odrasel moški ima pravico izginiti. Prijateljica Maja me je tolažila: »Mogoče rabi čas zase.« A jaz sem vedela: nekaj ni v redu.

Vsak večer sem sedela na kavču in gledala v prazno steno. Eva me je spraševala: »Kje je ati?« Lagala sem ji: »Dela veliko, kmalu pride.« V sebi pa sem umirala od skrbi. Po dveh mesecih so se začeli pojavljati ljudje z vprašanji: »A sta se skregala? Je šel za drugo?« Soseda Silva je šepetala pri ograji: »Takih zgodb je danes polno.«

V službi v računovodstvu nisem več zmogla delati kot prej. Šefica mi je dala opomin zaradi zamud. Mama me je klicala vsak večer in jokala: »Ne morem verjeti, da bi te Matej pustil samo z otrokom.« Oče je bil tiho – to je bila njegova kazen.

Po pol leta sem začela verjeti, da ga ne bom nikoli več videla. Vse sem preiskala – bolnišnice, ambasade, celo Facebook profile ljudi iz Celovca. Nič. Eva je imela rojstni dan brez očeta. Pihala je svečke in rekla: »Želim si, da pride ati domov.«

Potem pa – danes – leto dni kasneje – stoji pred mano. Mokre lase ima prilepljene na čelo, oči pa so starejše za deset let.

»Zakaj?« iztisnem iz sebe. »Zakaj si šel? Zakaj nisi poklical? Zakaj si pustil mene in Evo?«

Matej pogoltne slino. »Nisem mogel… Nisem zmogel…«

»Kaj nisi zmogel?«

»Življenja tukaj. Vsega pritiska. Dolgov. Tvoje skrbi. Evin jok ponoči… Počutil sem se kot zguba.«

Zasmejem se – grenko in glasno. »In zato si izginil? Ker si bil utrujen? Kaj pa jaz? Kaj pa Eva? Midve nisva imeli izbire!«

Matej stopi korak naprej. »V Avstriji sem najprej mislil, da bom zaslužil dovolj za vse račune… Ampak ni šlo tako. Izgubil sem službo po dveh tednih. Spal sem po hostlih, delal na črno za drobiž… Sram me je bilo poklicati. Nisem imel poguma povedati resnice.«

V meni vre bes. »Sram te je bilo? A veš, koliko noči sem prebedela? Kolikokrat sem razmišljala, ali si mrtev? Ali te bom še kdaj videla? Eva še vedno joka ponoči!«

Matej se sesede na tla pri vhodu in zajoče prvič v življenju pred menoj. »Nisem hotel pobegniti… Samo nisem več vedel, kdo sem.«

Tišina med nama je težja od vseh besed.

V glavi mi odzvanja glas mame: »Odpuščanje ni šibkost.« Ampak kako odpustiti človeku, ki te pusti samega sredi življenja?

Eva pride iz sobe in obstane na hodniku. Pogleda Mateja in reče: »Ati?«

Matej dvigne glavo in ji stegne roke. Eva steče k njemu in ga objame tako močno, kot zna samo otrok.

Jaz pa stojim tam – razpeta med ljubeznijo in bolečino.

Soseda Silva gleda skozi okno in že vem, da bo jutri cela vas govorila o tem prizoru.

Matej me pogleda: »Prosim… Daj mi še eno priložnost.«

Ne vem, kaj naj rečem. Vem samo to: življenje ni nikoli tako preprosto, kot si želimo.

Zvečer sedim sama v kuhinji in gledam skozi okno v dež.

Ali lahko človek res začne znova po takšni izdaji? Ali lahko odpustim zaradi Eve – ali pa bi morala odpustiti tudi zaradi sebe?