Ko mi je hči zaupala vnuka, ker je hotela uspeti – zdaj me obtožuje, da sem ji ga vzela

»Mami, ne zmorem več… Prosim, pomagaj mi,« je njen glas tresel skozi slušalko, kot bi jo stiskal mraz tiste decembrske noči. Skozi okno sem gledala, kako se sneg tiho useda na prazno cesto pred blokom v Šiški. V meni je vrelo – strah, skrb, pa tudi nekaj jeze. Mojca je bila vedno trmasta, vedno je hotela več od življenja kot jaz. A zdaj je bila zlomljena.

»Pridi domov, Mojca. Prinesi Gašperja. Vse bova uredili,« sem rekla in že v mislih pripravljala kavč v dnevni sobi, kjer bo spal moj mali vnuk.

Tisto noč sem prvič v življenju začutila, da sem resnično potrebna. Mojca je bila sama z otrokom, oče Gašperja je izginil že pred rojstvom. Vedno sem ji govorila, naj ne zaupa prehitro, a kdo bi poslušal mater? Ko sta prišla, je bila Mojca bleda in izčrpana. Gašper je spal v njenem naročju, droben in nebogljen.

»Mami, dobila sem službo v Ljubljani. V banki. To je priložnost… Ampak delam do osmih zvečer, včasih tudi sobote. Ne morem ga pustiti samega… Ne vem več, kaj naj naredim.«

Objela sem jo in ji šepnila: »Jaz bom pazila nanj. Ti pojdi za svojimi sanjami.«

Tako se je začelo. Gašper je postal središče mojega sveta. Zjutraj sem ga peljala v vrtec, popoldne sva skupaj pekla piškote ali risala. Mojca je prihajala domov utrujena, pogosto še s službenimi papirji pod pazduho. Včasih je prespala pri meni, drugič je šla v svoje stanovanje na Viču. Vedno bolj redko sva govorili o čem drugem kot o Gašperju ali njenem delu.

Leta so tekla. Gašper je rastel in postal pravi mali radovednež. Z mano je hodil na Rožnik, skupaj sva nabirala kostanj in pozimi hranila ptice v Tivoliju. Bil je moj ponos in moje veselje. Mojca pa… Mojca je napredovala v službi, postala vodja oddelka. Vse manjkrat je prihajala na obisk.

»Mami, veš kako naporno je tam? Ves čas moram biti na voljo… Saj bom prišla ta vikend,« mi je pogosto rekla po telefonu.

A vikendi so minevali brez nje. Gašper me je spraševal: »Babica, kdaj pride mami?« In jaz sem mu vedno znova lagala: »Kmalu, srček.«

Ko je Gašper dopolnil deset let, se je Mojca nenadoma pojavila na vratih z velikim kovčkom in napol praznim pogledom.

»Mami… jaz… odpustili so me. Banka se združuje z drugo in jaz sem odveč.«

V njenih očeh sem videla paniko in nemoč. Prvič po letih sva sedli skupaj za mizo in pili čaj v tišini.

»Gašper me skoraj ne pozna več…« je tiho rekla.

»Imela si svoje razloge…« sem začela.

»Ampak ti si ga vzela! Ti si ga vzgajala kot svojega! Jaz sem bila samo gostja v lastnem življenju!«

Njene besede so me zarezale globoko v srce. Nikoli nisem hotela biti njegova mama – bila sem babica! A ko te lastna hči obtoži, da si ji ukradel otroka…

Gašper je stal na hodniku in poslušal prepir. Njegove oči so bile velike in prestrašene.

»Mami… babica ni kriva… Ti si rekla, da moraš delati…«

Mojca ga je objela in zajokala.

Tisti večer nisem spala. V glavi so mi odzvanjale njene besede: »Vzela si mi otroka.« Je res tako? Sem res preveč posegla v njeno materinstvo? Ali pa sem samo reševala vnuka pred osamljenostjo?

Naslednje tedne so bile napete. Mojca se je trudila nadoknaditi izgubljeno – peljala ga je v kino, na izlete, kupovala mu igrače. A Gašper se ni znal več pogovarjati z njo kot z mamo.

»Babica, zakaj se mami tako trudi? Saj jo imam rad… ampak ona ne ve, kaj imam rad za zajtrk ali katero knjigo berem.«

Bolelo me je gledati svojo hčer tako izgubljeno. Nekega večera sva sedeli v kuhinji in pila kamilični čaj.

»Mami, kaj naj naredim? Počutim se kot tujka pri lastnem otroku.«

»Ne moreš nadoknaditi vsega naenkrat. Pusti mu čas. In sebi tudi.«

A ni poslušala. Hotela je vse takoj – ljubezen, bližino, odpuščanje.

Nekega dne mi je rekla: »Odločila sem se – preselila se bova k meni na Vič. Ti boš lahko prihajala na obisk.«

Srce mi je padlo v pete. Gašper ni hotel iti.

»Babica, nočem stran od tebe!«

Mojca ga je odvlekla skoraj na silo. Prvi teden me ni poklical niti enkrat. Drugi teden pa ponoči zazvoni telefon.

»Babica… lahko pridem domov? Mami samo joka ali kriči name… Jaz pogrešam tebe.«

Solze so mi tekle po licih. Kaj naj naredim? Poklicala sem Mojco.

»Pusti ga pri meni za vikend. Samo za vikend.«

Privolila je s težkim srcem.

Tako smo začeli živeti med dvema domovoma – Gašper med mano in svojo mamo; jaz med občutkom krivde in ljubezni; Mojca med željo po materinstvu in občutkom izgube.

Včasih ponoči sedim ob oknu in gledam luči Ljubljane ter se sprašujem: Kje smo zgrešile? Je res narobe pomagati svojemu otroku tako zelo, da pozabi biti mama? Ali pa bi morala pustiti Mojci pasti – da bi sama našla pot do svojega sina?

Kaj bi vi storili na mojem mestu? Je lahko babica preveč ljubeča ali pa otrok preveč potreben varnosti? Kje se konča pomoč in začne poseg v tuje življenje?