Ko mama pokliče: Gostje prihajajo – Tokrat bom naredila drugače

»Tina, v soboto bomo imeli goste. Pridi prej, da mi pomagaš,« je zazvenel mamin glas v slušalki, oster in nestrpen kot vedno. V trenutku me je stisnilo v prsih, kot bi mi nekdo z roko zagrabil srce. V mislih sem že videla našo staro hišo na robu vasi, kjer se je vonj po kislem zelju mešal z napetostjo, ki je visela v zraku kot težka megla nad polji.

»Mama, a res moram? Saj veš, kako je…« sem začela, a me je prekinila: »Tina, ne bodi spet taka. Vedno si bila občutljiva. Saj boš videla, bo lepo.«

Občutljiva. Ta beseda me je spremljala vse življenje. Ko sem bila majhna, sem jokala, ko so bratje kričali name ali ko je oče zaloputnil vrata. Ko sem bila najstnica, sem se umikala v sobo in poslušala glasbo, da ne bi slišala prepira iz kuhinje. In zdaj, pri tridesetih, še vedno nisem znala dihati v tej hiši brez občutka, da sem odveč.

A tokrat sem si obljubila nekaj drugega. Ne bom pobegnila. Ne bom se skrila za izgovori o službi ali utrujenosti. Tokrat bom ostala in povedala, kar čutim. Mogoče prvič.

V soboto sem že ob devetih stala pred vhodom. Mama je bila vsa v akciji: »Tina, pojdi narezat kruh! In pazi, da ga ne narežeš predebelih kosov kot zadnjič.«

»Seveda, mama,« sem tiho odgovorila in se ugriznila v ustnico. V kuhinji je dišalo po pečenki in potici. Na steni so visele stare fotografije: jaz s kitkami in brat Miha z razbito ustnico – spomin na tisti dan, ko sva se sprla zaradi kolesa.

Ob enajstih so začeli prihajati gostje. Najprej teta Marija s svojim večnim godrnjanjem: »Tina, še vedno sama? Saj si že skoraj stara!« Potem stric Jože z novimi zgodbami o politiki in sosedih. In Miha, moj brat, s svojo ženo Petro in dvema otrokoma.

Miha me je pogledal s tistim znanim vzvišenim nasmeškom: »Tina, še vedno delaš v Ljubljani? A ni to malo brezveze? Saj veš, tukaj bi lahko imela več od življenja.«

»V Ljubljani mi je dobro, Miha. Tam imam prijatelje in službo, ki mi veliko pomeni.«

Petra je zavila z očmi: »Saj veš, tukaj bi lahko imela hišo in vrt. Otroci bi imeli prostor za igro.«

Začutila sem, kako mi vre kri. Vedno ista zgodba – kot da moje življenje nima vrednosti, ker nimam otrok in ne živim na vasi.

Kosilo je minilo v napetem vzdušju. Mama je ves čas popravljala mojo držo: »Tina, sedi bolj vzravnano!« ali »Ne govori tako glasno!«

Ko smo pospravljali mizo, sem zaslišala pogovor iz dnevne sobe:

»Tina je vedno bila posebna. Nikoli ni znala biti del družine kot Miha,« je šepetala teta Marija.

Zgrabila me je panika. Hotela sem pobegniti ven na zrak, a sem obstala na pragu kuhinje. Ne bom pobegnila. Tokrat ne.

Stopila sem v dnevno sobo in glasno rekla: »Dovolj imam tega! Ves čas poslušam, kako nisem dovolj dobra ali kako bi morala živeti drugače. Ampak jaz sem jaz! In čeprav nimam otrok ali vrta pred hišo, imam svoje življenje! Zakaj nikoli ne morete biti ponosni name? Zakaj vedno iščete napake?«

Vsi so utihnili. Mama je zardela in pogledala stran. Miha je nekaj zamrmral o tem, da pretiravam.

»Ne pretiravam! Samo želim si, da bi me sprejeli takšno, kot sem! Da bi bili veseli zame!«

Petra je zavzdihnila: »Saj te imamo radi… Samo… Saj veš…«

»Ne vem! Ker tega nikoli ne pokažete! Vedno samo kritizirate!«

V očeh so se mi nabrale solze. Oče je tiho rekel: »Tina… mogoče smo res kdaj prestrogi do tebe.«

Mama pa je le stala tam in gledala skozi okno.

Po kosilu sem šla ven na vrt. Sedla sem na klopco pod staro češnjo in globoko dihala. Prvič po dolgem času sem začutila olajšanje – kot bi iz sebe iztisnila težo vseh teh let.

Mama je čez nekaj časa prišla za mano. Sedla je poleg mene in dolgo molčala.

»Veš… težko mi je bilo s tabo. Nikoli te nisem razumela. Bila si drugačna od Mihe… On je bil vedno preprost. Ti pa… ti si vedno hotela več.«

Pogledala sem jo: »Samo hotela sem biti sprejeta.«

Mama je tiho prikimala: »Mogoče ti tega nisem znala dati.«

Objeli sva se – prvič po letih brez besed.

Ko sem se zvečer peljala nazaj v Ljubljano, sem razmišljala o tem dnevu. O tem, kako težko je biti drugačen v družini, kjer vsi pričakujejo enakost. O tem, kako dolgo traja, da si upaš povedati resnico.

Se bo kaj spremenilo? Bom kdaj res sprejeta? Ali pa so rane pregloboke? Kaj pa vi – ste že kdaj zbrali pogum in povedali svojo resnico doma?