Ko mama izbere drugega: Zgodba o izgubi doma in iskanju same sebe
»Ne, Neža, tokrat mislim resno. Tone bo odslej živel z nama, in želim, da ga sprejmeš kot del družine,« je rekla mama, medtem ko je v kuhinji rezala kruh, kot da je to nekaj najbolj vsakdanjega na svetu. Njene besede so mi zarezale globoko v srce. V tistem trenutku sem vedela, da nič več ne bo tako, kot je bilo. Vse, kar sem poznala, je razpadlo v tistem drobnem stanovanju v Šiški, kjer sem odraščala samo z mamo, odkar je oče odšel z drugo žensko.
»Ampak, mama, komaj ga poznam. Zakaj se mora vse tako hitro spremeniti?« sem komaj izdavila, čeprav sem si želela kričati. Mama je pogledala stran, kot da je sram. »Neža, tudi jaz imam pravico do sreče. Tone je dober človek. Poskusi ga razumeti.«
Tiste noči nisem mogla spati. Slišala sem, kako se mama in Tone smejita v dnevni sobi, kot da sem jaz le še senca v tem stanovanju. Spomnila sem se vseh večerov, ko sva z mamo skupaj gledali stare slovenske filme, pila kakav in se smejali neumnostim. Zdaj je bil v njenem življenju nekdo drug, jaz pa sem postala odveč.
Prvi meseci po poroki so bili najtežji. Tone je bil prijazen, a hladen. Nikoli ni zares govoril z mano, le z mamo. Ko sem prišla iz šole, je bil vedno tam, razprostrt na kavču, gledal nogomet in pil pivo. Mama je postajala vse bolj odsotna. Ko sem jo vprašala, če greva skupaj na sprehod, kot sva nekoč hodili po Rožniku, je rekla: »Neža, danes nimam časa. Tone in jaz imava načrte.«
Začela sem se umikati. V šoli sem bila tiha, doma sem se zapirala v sobo. Prijateljici, Katja in Maja, sta me vabili ven, a sem vedno našla izgovor. Nisem želela, da bi kdo videl, kako razbita sem. Vse bolj sem se počutila kot tujec v lastnem domu.
Nekega večera, ko sem prišla iz knjižnice, sem slišala, kako se Tone in mama prepirata. »Tvoja hči je razvajena! Nikoli ni zadovoljna!« je kričal Tone. Mama je molčala. Ko sem vstopila, sta oba utihnila. Pogledala sem mamo v oči, a je pogled umaknila. Takrat sem prvič začutila, da sem izgubila ne le dom, ampak tudi mamo.
Začela sem razmišljati, da bi šla stran. Pri sedemnajstih je to težko, a nisem več zdržala. Pisala sem teti v Maribor, če bi lahko nekaj časa živela pri njej. »Seveda, Neža, vedno si dobrodošla,« mi je odgovorila. Ko sem to povedala mami, je samo skomignila z rameni. »Če misliš, da ti bo tam bolje, pojdi.« Nisem mogla verjeti, da je tako brezbrižna.
Odhod je bil tih. Spakirala sem kovček, mama mi ni pomagala. Tone je bil v službi. Ko sem odhajala, sem mamo objela, a je bila njena roka hladna. »Pazi nase,« je rekla. To je bilo vse.
Pri teti sem našla nekaj miru, a praznina v meni je ostala. Pogrešala sem mamo, pogrešala sem občutek, da pripadam. Vsak večer sem upala, da bo poklicala, da bo rekla, da ji je žal, da me pogreša. A ni. Pisala sem ji sporočila, a so ostala neodgovorjena.
V Mariboru sem začela novo življenje. Vpisala sem se na gimnazijo, spoznala nove prijatelje. A v meni je bila rana, ki ni hotela zaceliti. Ko sem videla mame z otroki v parku, me je stisnilo pri srcu. Zakaj je moja mama izbrala nekoga drugega namesto mene? Zakaj sem morala jaz oditi, da je ona lahko srečna?
Po dveh letih sem se odločila, da jo obiščem. Srce mi je razbijalo, ko sem stala pred vrati najinega starega stanovanja. Odprl mi je Tone. »Aha, Neža. Mama je v službi,« je rekel hladno. Vstopila sem, vse je bilo drugače. Moje slike so izginile s polic, na steni so visele Tonejeve lovske trofeje. V tistem trenutku sem razumela, da tukaj nisem več doma.
Ko je mama prišla, me je objela, a je bilo nekaj na silo. »Kako si, Neža?« je vprašala, kot da sva tujki. »Dobro sem,« sem lagala. Pogovor je bil neroden, poln tišine. Ko sem odhajala, sem jo vprašala: »Mama, zakaj si me pustila? Zakaj nisi nikoli poklicala?« Pogledala me je s solzami v očeh. »Neža, nisem vedela, kako. Bala sem se, da si me sovražila.«
Tiste besede so me zadele kot udarec. Sovražila? Nikoli. Samo pogrešala sem jo. A med nama je bila zdaj prevelika praznina. Odpustiti ji nisem znala, a sovražiti je nisem mogla.
Danes, ko sem odrasla, še vedno nosim to rano v sebi. Imam svoje življenje, prijatelje, celo fanta, ki me ima rad. A v meni je vedno tisti del, ki hrepeni po mami, po domu, ki ga ni več. Včasih se vprašam, ali je mogoče odpustiti, ko te najbližji pozabijo. Ali je mogoče znova zaupati, ko si enkrat izgubil vse, kar si imel?
Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Bi znali odpustiti ali bi šli naprej brez pogleda nazaj?