Ženska, ki je ni bilo: Moj nevidni vsakdan

»Vera, kje si spet pustila ključe?« je zagrmelo iz predsobe, še preden sem sploh stopila čez prag. Mož Tone je stal ob vratih, z rokami prekrižanimi na prsih, in me gledal s tistim pogledom, ki ga poznam že dvajset let – pogledom, ki me premeri in presodi v istem trenutku. »V torbici so,« sem tiho odgovorila, a moj glas se je izgubil v hrupu televizije in otroškega kričanja iz dnevne sobe.

Včasih se vprašam, ali sem sploh še del te družine ali sem le senca, ki jo vsi spregledajo. Ko sem bila mlajša, sem verjela, da bom nekaj posebnega – da bom pustila pečat, če ne drugje, pa vsaj v srcih svojih najbližjih. A zdaj se mi zdi, da sem postala le še gospodinjska naprava: kuham, perem, pospravljam in skrbim za vse, a nihče me ne opazi. Moja hči Maja me pogleda le, ko potrebuje denar za malico ali novo majico. Sin Luka je ves čas zatopljen v telefon. Tone pa… Tone je že dolgo nazaj nehal poslušati moje besede.

Nekega popoldneva sem sedela na klopci pred blokom in opazovala starejše sosede, ki so se pogovarjale o vremenu in boleznih. V meni je vrelo – zakaj jaz nimam nikogar? Zakaj sem tako sama? »Lepo popoldne, Vera!« me je nenadoma ogovorila Ana iz sosednjega vhoda. Bila je nova v bloku, preselila se je iz Maribora zaradi službe v Ljubljani. Njene oči so bile tople in iskrene. »Kako si?«

Vprašanje me je presenetilo. Nihče me ni vprašal, kako sem, že mesece – morda celo leta. »V redu sem,« sem zamomljala po navadi. A Ana ni odnehala. Usedla se je poleg mene in začela pripovedovati o svojem dnevu: o težavah v službi, o tem, kako pogreša dom in kako težko ji je najti prijatelje v novem mestu. Prvič po dolgem času sem začutila toplino v prsih – nekdo me je videl. Nekdo me je poslušal.

Tisti večer sem prvič po dolgem času zaspala brez občutka praznine. Naslednje dni sva se z Ano pogosto srečevali na klopci ali na poti do trgovine. Pripovedovala mi je o svoji mladosti, jaz pa sem ji počasi začela odpirati svoje srce. Povedala sem ji o tem, kako sem se nekoč želela vpisati na likovno akademijo, a so starši vztrajali, da grem raje na ekonomsko šolo – »da boš imela službo in kruh na mizi«. Povedala sem ji o svojih sanjah in razočaranjih, o tem, kako sem se zaljubila v Toneta in verjela, da bova skupaj premikala gore.

Ana me je poslušala brez sodb. »Veš, Vera, včasih moraš najprej sama sebe opaziti, preden te lahko opazijo drugi.« Njene besede so mi ostale v mislih še dolgo potem.

Nekega večera sem sedela za kuhinjsko mizo in gledala skozi okno v deževno noč. Tone je bil zatopljen v športno oddajo, otroka sta bila vsak v svoji sobi. Zbrala sem pogum in rekla: »Tone, lahko malo govoriš z mano?«

Ni dvignil pogleda s televizije. »Kasneje.«

»Ne kasneje. Zdaj.« Moj glas je bil trši kot običajno. Presenečeno me je pogledal.

»Kaj pa je narobe?«

»Samo… Želim si, da bi me kdaj poslušal. Da bi te zanimalo, kako sem.«

Zavzdihnil je in zamahnil z roko: »Vera, saj veš, da imam veliko na glavi.«

»Vsi imamo veliko na glavi! Ampak jaz… jaz se počutim kot duh v lastni hiši.«

Nastala je tišina. Prvič po dolgem času sem videla Toneta brez maske ravnodušnosti. A ni rekel ničesar.

Tisto noč nisem mogla spati. V glavi so mi odzvanjale Anine besede: moraš najprej sama sebe opaziti.

Naslednji dan sem šla mimo trgovine z umetniškimi pripomočki in skoraj nehote kupila blok za risanje ter barvice. Doma sem jih skrivaj odprla in začela risati – najprej majhne skice rož iz vrta pred blokom, potem portret Ane. Ko mi ga je pokazala, so se ji orosile oči.

»Vera… to si ti? To si ti narisala?«

Prikimala sem in prvič po dolgem času začutila ponos nase.

Z Ano sva postali neločljivi prijateljici. Skupaj sva hodili na sprehode po Rožniku in klepetali o vsem mogočem. Prvič po dolgih letih sem imela občutek, da nekam spadam.

A doma ni bilo nič drugače. Tone je postal še bolj zaprt vase; Maja mi je očitala, da preveč časa preživim zunaj; Luka pa me sploh ni več ogovarjal. Nekega dne mi je Maja zabrusila: »Mami, a ti sploh še veš, kaj pomeni biti mama? Ves čas si pri tisti Ani!«

Zabolelo me je bolj kot bi pričakovala. Sem res zanemarila svojo družino? Ali pa so oni mene že zdavnaj odrinili?

Tistega večera sem sedela sama v kuhinji in jokala. Ana mi je pisala sporočilo: »Če rabiš družbo ali pogovor, pridi k meni.« A nisem šla – prvič sem morala sama sebi odgovoriti na vprašanje: kdo sploh sem?

Naslednje jutro sem se odločila za pogovor z družino. Zbrala sem jih za mizo in rekla: »Vem, da nisem popolna mama ali žena. Ampak tudi jaz potrebujem nekaj zase. Potrebujem občutek, da obstajam.«

Tone je pogledal stran; Maja je zavila z očmi; Luka ni rekel ničesar. A jaz sem prvič povedala naglas tisto, kar me je tiščalo leta.

Od tistega dne naprej nisem več čakala na dovoljenje drugih za svoje življenje. Vsak dan sem si vzela uro zase – za risanje ali sprehod z Ano. Družina se ni čudežno spremenila; Tone še vedno večino časa molči; Maja ima svoje težave; Luka živi v svojem svetu. A jaz… jaz nisem več nevidna sebi.

Včasih se vprašam: ali je dovolj biti potreben samo eni osebi – ali pa moramo najprej biti potrebni sami sebi? Kaj vi mislite – ste tudi vi kdaj občutili nevidnost med svojimi najbližjimi?