Zdaj moraš napisati oporoko, da tvoj mož ne dobi hiše, če se ti kaj zgodi: Materina zahteva na hčerkinem rojstnem dnevu

»Ne morem verjeti, da to res govoriš zdaj, mama!« sem skoraj zašepetala, a v mojem glasu je bilo dovolj ostrine, da so vsi v dnevni sobi utihnili. Hčerka Ana je še vedno razpakirala darila, baloni so viseli s stropa, vonj po čokoladni torti pa se je mešal z napetostjo v zraku. Mama je stala ob oknu, roke prekrižane na prsih, pogled pa je bil trd kot granit. »Samo pravim, da moraš razmišljati naprej. Če se ti kaj zgodi, nočem, da tvoj mož dobi hišo. To je naša hiša, tvoja dediščina!«

Vsi so gledali vame. Moj mož Marko je zardel in pogledal v tla. Njegova mama, gospa Marjeta, je zmedeno pogledovala med mano in mojo mamo. Oče je tiho srkal kavo in se delal, da ga vse skupaj ne zadeva. Ana je dvignila pogled in vprašala: »Mami, zakaj si žalostna?«

»Nisem žalostna, srček. Samo odrasli se pogovarjamo,« sem ji skušala nežno odgovoriti, a glas mi je zadrhtel.

Mama ni odnehala. »Vsi vemo, kaj se je zgodilo s teto Olgo. Ko je umrla, je njen mož vse prodal in šel živet v Avstrijo! Mi pa smo ostali brez vsega! Ne bom dovolila, da se to zgodi še enkrat.«

Marko je dvignil glavo. »A res misliš, da bi jaz prodal hišo? Da bi pustil Ano brez strehe nad glavo?«

Mama ga je premerila s pogledom, ki bi lahko stopil led. »Ne gre za to, kaj bi ti naredil zdaj. Ljudje se spreminjajo. Ljubezen mine. Vse življenje sem garala za to hišo!«

V meni se je nekaj zlomilo. Spomnila sem se otroštva – kako smo s sestro pomagali pri obnovi stare hiše v Poljanski dolini, kako smo barvali ograjo in grabili listje jeseni. Mama je bila vedno stroga, a pravična. Nikoli pa ni znala odpustiti ali pozabiti krivic.

»Mama, to ni pravi trenutek za take pogovore. Danes praznujemo Anin rojstni dan!« sem poskušala umiriti situacijo.

»Prav zdaj je pravi trenutek! Ko so vsi tukaj! Naj vsi slišijo!«

Sestrična Tanja je nerodno prestopila iz noge na nogo in šepnila svojemu možu: »Vedno ista zgodba pri njih.«

Marko me je prijel za roko pod mizo. Njegove dlani so bile mrzle in potne. »Ne pusti ji, da te tako prizadene,« mi je šepnil.

A ni šlo samo za prizadetost. Šlo je za nekaj globljega – za občutek, da nikoli ne bom dovolj dobra za svojo mamo. Da bo vedno našla razlog za nezaupanje.

»Mama, če misliš, da moram napisati oporoko, jo bom napisala. Ampak ne zato, ker mi ti tako naročiš. Ampak zato, ker želim zaščititi Ano. In Marko ni tvoj sovražnik.«

Mama je zavila z očmi. »Vseeno mi je za Marka. Skrbi me zate in za Ano.«

Oče se je končno oglasil: »Dovolj je bilo. Pustimo to za danes.«

A besede so že visele v zraku kot težka megla.

Ko so gostje odšli in sem pospravljala ostanke praznovanja, sem sedela na stopnicah in gledala v prazno dnevno sobo. Marko je prišel k meni in me objel.

»Zakaj ji nikoli nisem dovolj dober?« me je vprašal tiho.

»Ne gre za tebe, Marko. Gre za njo. Za njene strahove in rane.«

Spomnila sem se pogovora z mamo pred leti, ko mi je priznala, da jo je dedek zapustil zaradi druge ženske in pustil babico samo z dvema otrokoma in dolgovi. Mama si ni nikoli opomogla od tega občutka izdaje.

Tisto noč nisem mogla spati. V glavi so mi odzvanjale njene besede: »Ljubezen mine.« Je res mogoče? Je mogoče, da bom tudi jaz nekoč izgubila vse?

Naslednji dan sem poklicala notarja in se dogovorila za sestanek glede oporoke. Marku nisem povedala takoj – bala sem se njegove reakcije.

Ko sem mu končno povedala, je bil tiho dolgo minuto.

»Torej boš res napisala oporoko? Zaradi nje?«

»Ne zaradi nje. Zaradi Ane.«

»In kaj bo pisalo v njej? Da jaz ne dobim ničesar? Da sem samo gost v tej hiši?«

»Ne vem še… Samo… Ne želim več vojn v tej družini.«

Marko me je pogledal z žalostjo v očeh. »A veš, da si zdaj postavila zid med nama?«

Nisem vedela, kaj naj rečem.

Tiste dni sem bila kot razcepljena na pol – med lojalnostjo do mame in ljubeznijo do moža ter hčerke.

Na sestanku pri notarju sem prvič izgovorila besede: »Želim zaščititi svojo hčerko pred morebitnimi spori glede dediščine.« Notarka gospa Novak me je razumela brez besed.

Ko sem prišla domov s papirji v torbi, me je mama poklicala: »Si uredila?«

»Sem.«

»Dobro.«

Nič več ni rekla.

Tisto noč sem sedela ob Anini postelji in jo gledala kako spi. Vprašala sem se: ali res lahko zaščitim svojo družino pred bolečino? Ali pa samo podaljšujem verigo nezaupanja iz generacije v generacijo?

Mogoče bi morala vprašati vas: Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Bi poslušali svojo mamo ali svoje srce?