Zakaj sta se Matej in Ana odločila za otroka zdaj, ko sta na vrhuncu kariere?

»Matej, resno? Zdaj?« sem skoraj zakričala, ko mi je sin v kuhinji povedal novico. »Mama, prosim, ne začni spet,« je vzdihnil in pogledal Ano, ki je tiho sedela za mizo in si grizla ustnico. V zraku je visela napetost, ki bi jo lahko rezal z nožem. »Saj veš, da sva s Ano premišljeno sprejela to odločitev,« je dodal, a v njegovem glasu sem zaznala dvom.

V tistem trenutku sem se počutila, kot da mi je nekdo izpulil tla pod nogami. Vedno sem si želela vnuka, a ne tako. Ne zdaj, ko oba delata po dvanajst ur na dan, ko ju skoraj ne vidim niti za nedeljsko kosilo. »Kdo bo skrbel za otroka? Varuška?« sem vprašala ostro. Ana je dvignila pogled in tiho rekla: »Ja, mama Zdenka. Najela bova varuško. Saj veš, da nama služba ne dopušča drugače.«

V meni je vrelo. Spomnila sem se svojih dni v tekstilni tovarni v Celju, ko sem zjutraj vstajala ob petih in hitela domov, da sem bila ob treh že pri Mateju. Nikoli si nisem predstavljala, da bo moj vnuk odraščal z neznanko. »Otroka ne moreš vzgajati na daljavo!« sem izbruhnila. Matej je vstal in se obrnil proč: »Mama, časi so drugačni. Ne moreva si privoščiti odmora zdaj, ko sva končno napredovala.«

Tiste noči nisem spala. V glavi so mi odzvanjale besede: »Časi so drugačni.« Ampak ali so res? Ali otrok danes potrebuje manj ljubezni kot nekoč? Spomnila sem se svojih staršev na kmetiji v Preboldu – vedno so bili tam, tudi če utrujeni in prezaposleni. Zjutraj so vstali s soncem in zvečer še zadnjič preverili, ali smo otroci pokriti.

Naslednji teden sem šla k Ani domov pod pretvezo, da prinesem domače marmelade. Stanovanje je bilo sterilno čisto, vse na svojem mestu – razen kupa službenih papirjev na mizi in odprtega prenosnika. Ana je bila na videokonferenci; v ozadju sem slišala tuj jezik. Ko je končala, me je povabila na kavo. »Zdenka, vem, da te skrbi. Ampak danes ni več tako kot včasih. Če želiva otroku omogočiti vse – dobre šole, krožke, potovanja – morava delati.«

»Ampak kdo bo otroku dal toplino? Kdo ga bo potolažil ponoči?« sem vprašala tiho. Ana je pogledala proč: »Mogoče bova več doma čez nekaj let.«

Dnevi so minevali v tihem nezadovoljstvu. S sosedo Marijo sva na klopci pred blokom debatirali: »Moja hči je tudi taka – kariera, kariera… Potem pa pride otrok in ga vzgaja babica ali varuška.« Marija je zavzdihnila: »A veš, Zdenka, včasih mislim, da smo mi bolj znali živeti.«

Ko se je rodila mala Neža, sem bila kljub vsemu presrečna. Prvič sem jo držala v naročju in občutila tisto staro toplino v prsih. A že po nekaj dneh sta Matej in Ana začela govoriti o povratku v službo. Varuška Polona je bila prijazna mlada punca iz Šmarja pri Jelšah, a ni bila družina.

Nekega popoldneva sem prišla na obisk in našla Polono s telefonom v roki, medtem ko je Neža jokala v posteljici. Srce me je zabolelo. »Polona, a ne slišiš male?« sem vprašala ostro. Zardela je in stekla k njej.

Ko sta Matej in Ana prišla domov, sem jima povedala, kaj sem videla. Matej me je prekinil: »Mama, ne moreš pričakovati popolnosti! Polona je dobra punca.« Ana pa je dodala: »Če imaš čas in voljo, lahko ti večkrat prideš pazit Nežo.«

V tistem trenutku sem začutila mešanico olajšanja in žalosti. Seveda bi rada več časa z vnukinjo – a ali naj jaz postanem tista mama, ki jo Neža najbolj pozna? Ali naj jaz popravim tisto praznino?

Začela sem hoditi k njim skoraj vsak dan. Neža me je prepoznala že po glasu; ko sem pela stare slovenske uspavanke, se ji je obrazek sprostil. A hkrati sem čutila zamero do Mateja in Ane – zakaj sta sploh imela otroka zdaj?

Nekega večera sva z Matejem sedela na balkonu. Pogledal me je utrujeno: »Mama… Saj veš, da te imava rada. Ampak midva sva odrasla v drugačnih časih kot ti. Danes ni več dovolj samo biti tam – moraš otroku omogočiti vse.«

»Ampak kaj pa srce? Kaj pa čas?« sem ga vprašala.

Matej je skomignil z rameni: »Ne vem več… Včasih se tudi sam vprašam.«

Tiste besede so mi ostale v glavi še dolgo potem. Ko sem naslednjič zibala Nežo v naročju in gledala skozi okno na deževne ulice Ljubljane, sem se spraševala: Ali res živimo bolje kot nekoč? Ali otrok res potrebuje vse igrače sveta – ali pa le nekoga, ki ga objame?

Kaj vi mislite? Bi morali mladi starši danes žrtvovati kariero za otroke – ali pa je prav, da jim omogočijo vse materialno? Kje je prava mera?