Zakaj smo prekinili stike z moževo družino – zgodba o mejah, izčrpanosti in boju za sebe
»Spet si pozabila, da Tone ne je gob!« je zabrusila tašča, ko sem na mizo postavila juho. V kuhinji je zadišalo po svežih jurčkih, jaz pa sem v sebi začutila tisti znani cmok v grlu. »Oprosti, Marija, res sem pozabila,« sem tiho odgovorila in se trudila, da bi zadržala solze. Vedela sem, da bo večer spet dolg. Tone je sedel na koncu mize, pogledoval v telefon in se delal, kot da ga vse skupaj ne zadeva. Otroka sta se tiho igrala pod mizo, jaz pa sem v sebi štela minute do odhoda.
Tako je bilo skoraj vsak vikend zadnjih sedem let. Odkar sem se poročila z Alešem, sem se trudila biti najboljša snaha. Prinašala sem domače pecivo, pomagala pri pospravljanju, celo na vrtu sem pomagala saditi krompir, čeprav sem imela alergijo na cvetni prah. Vse zato, da bi me sprejeli. Da bi bila del družine.
A Marija je vedno našla nekaj, kar ni bilo prav. »Tako se pa pri nas ne dela!« je rekla, ko sem enkrat pomila posodo brez rokavic. »Pri nas se otroci ne derejo po hiši!« je siknila, ko je najin sinček prvič stekel po hodniku. »Aleš je imel vedno lepo zlikane srajce, preden si prišla ti!«
Aleš je bil tiho. Vedno. Ko sem ga prosila, naj kaj reče svoji mami, je samo skomignil: »Veš, kakšna je. Saj bo bolje.« A ni bilo bolje. Bilo je huje. Počasi sem začela izgubljati sebe. Vsak obisk pri njih je bil kot izpit, ki ga nikoli nisem opravila. Vsaka kritika me je bolela bolj kot prejšnja.
Najhuje pa je bilo tistega božiča pred dvema letoma. Pripravila sem darila za vse: za Marijo ročno pleten šal, za Toneta knjigo o zgodovini slovenskih krajev, za Aleševo sestro Anjo bon za masažo – vedela sem, da ima težave s hrbtom. Ko smo odpirali darila, je Marija zavila z očmi: »A to si pa sama naredila? Saj ni treba šparat na nas.« Anja se je samo nasmehnila in rekla: »Jaz grem raje k pravi maserki.« Tonetu pa knjiga sploh ni bila zanimiva – pustil jo je na mizi in rekel: »Saj nimam časa za branje.«
Tisto noč nisem mogla spati. Aleš je spal kot dojenček, jaz pa sem v temi štela vse trenutke, ko sem bila ponižana ali spregledana. Spomnila sem se na svojo mamo, ki mi je vedno govorila: »Ne pusti, da te kdo pohodi.« A jaz sem dovolila. Zaradi miru v hiši. Zaradi otrok.
Naslednje leto so se stvari še poslabšale. Marija je začela klicati vsak dan in mi govoriti, kako bi morala vzgajati otroke. »Preveč jih razvajaš! Preveč jim popuščaš!« Ko sem ji enkrat rekla, da bomo šli na morje sami in ne z njimi v Izolo kot vsako leto, je bila užaljena več tednov. Aleš mi je očital: »Zakaj si taka? Saj veš, da jim veliko pomenimo.«
Začela sem hoditi k psihologinji. Prvič v življenju sem nekomu povedala vse – kako me boli njihova hladnost, kako me izčrpava stalno dokazovanje in kako me boli Aleševa brezbrižnost. Psihologinja mi je rekla: »Postavite meje.« A kako? Kako postaviš meje ljudem, ki jih tvoj mož ljubi bolj kot tebe?
Vrhunec je prišel lansko jesen. Otroka sta bila bolna in nisem imela energije za obisk pri tašči. Poklicala sem Marijo in ji povedala, da nas ne bo. Zasmejala se je: »A si spet lena? Saj ni prvič!« Takrat mi je počil film.
»Dovolj imam!« sem zavpila v telefon. »Ne bom več prenašala vaših žalitev! Ne bom več prihajala k vam!« Marija je utihnila. Prvič v sedmih letih.
Aleš ni mogel verjeti, ko sem mu povedala. »Kaj si naredila? Saj veš, da bo zdaj konec vsega!«
»Naj bo konec!« sem rekla in prvič po dolgem času začutila olajšanje.
Sledili so meseci tišine. Marija ni več klicala. Anja mi je poslala sporočilo: »Upam, da si srečna sama s sabo.« Aleš je bil nekaj časa zmeden in žalosten. Pogovarjala sva se ure in ure – prvič resno o tem, kaj pomeni družina in spoštovanje.
Otroka sta bila sprva žalostna, ker nista več hodila k babici in dedku. A doma smo začeli ustvarjati svoje tradicije – pečenje piškotov ob nedeljah, izleti na Pohorje, večeri ob družabnih igrah.
Počasi sem začela znova dihati. Ni bilo lahko – še danes me včasih stisne pri srcu, ko vidim družine na obisku pri starih starših ali ko otroka vprašata po babici Mariji.
A vem, da sem naredila prav zase in za svojo družino.
Včasih ponoči še vedno razmišljam: Ali bi morala potrpeti še malo? Ali bi bilo drugače, če bi Aleš bolj stopil na mojo stran? Ampak potem pogledam svoje otroke in vem – zdaj jim lahko dam najboljše od sebe.
Kaj pa vi? Bi vi postavili mejo tudi za ceno miru v družini?