Zakaj sem sprejela vnuka v varstvo: dan, ki mi je obrnil pogled na družino

»Mami, prosim, pomagaj mi, danes res ne morem peljati Nejca v vrtec,« je v slušalki zadrhtel glas moje hčerke Tine. Bila je sreda, ura je bila komaj šest zjutraj, jaz pa sem že sedela v kuhinji s skodelico kave in skušala prebuditi svoje stare kosti. V tistem trenutku sem začutila, kako mi srce poskoči – ne od veselja, ampak od skrbi. Vedela sem, da Tina zadnje čase komaj lovi ravnotežje med službo, gospodinjstvom in materinstvom. Pa vendar, ko sem pogledala na koledar, sem videla, da imam tisti dan načrtovan obisk zdravnika in popoldansko srečanje s prijateljicami. A v trenutku sem vedela, da ne morem reči ne.

»Pripelji ga, Tina. Vse bo v redu,« sem ji odgovorila, čeprav sem v sebi čutila nemir. Ko sem odložila telefon, sem se zazrla skozi okno, kjer so prve kaplje dežja risale vzorce po steklu. Pomislila sem na Nejca, mojega dveletnega vnuka, ki je bil vedno poln energije, radovednosti in – priznam – tudi trme. Že dolgo nisem preživela celega dneva sama z njim. Vedno sem se bala, da ne bom kos vsem njegovim potrebam, da bom prepočasna, da bom naredila kaj narobe. A danes ni bilo časa za dvome.

Ob sedmih je Tina že stala pred vrati, z Nejcovo roko v svoji in s podočnjaki, ki so govorili več kot besede. »Hvala, mami, res si zlata,« je zašepetala, ko mi je v naročje potisnila majhnega fantka, ki je v eni roki držal plišastega medvedka, v drugi pa že napol pojedeno banano. »Samo, prosim, pazi, da ne poje preveč sladkarij, in če bo jokal, ga poskusi zamotiti s knjigico. Zvečer pridem čim prej,« je še dodala in že je izginila v dežju.

Ko sem zaprla vrata, sem se zazrla v Nejca. Pogledal me je s tistimi velikimi, modrimi očmi, ki so tako podobne Tininem, in rekel: »Babica, lačen sem.« Nasmehnila sem se, čeprav sem v sebi čutila tesnobo. »Pridi, greva naredit zajtrk,« sem mu rekla in ga prijela za roko. V kuhinji je začel takoj plezati na stol, jaz pa sem mu skušala razložiti, da je to nevarno. »Nejc, počakaj, babica ti bo pomagala,« sem ga prosila, a on je že mahal z nogicami in se smejal. V tistem trenutku je padel s stola in začel jokati. Srce mi je skoraj zastalo. Hitro sem ga pobrala, ga stisnila k sebi in mu poljubila buško na čelu. »Vse bo v redu, srček, babica je tukaj,« sem ga tolažila, a v sebi sem si očitala, da nisem bila dovolj hitra.

Dopoldne je minilo v znamenju nenehnega tekanja za Nejcem. Ko sem ga hotela previti, se je zvijal kot jegulja, ko sem mu hotela obleči pulover, je protestiral, da ga zebe, a puloverja ni hotel obleči. Ko sem mu ponudila jabolko, ga je odrinil in zahteval piškote. »Babica, ti si stara, ne razumeš,« mi je rekel, ko sem mu skušala razložiti, zakaj ne more gledati risank celo dopoldne. Ob teh besedah sem se zbodla – sem res že tako stara, da ne razumem več otrok? Ali pa sem samo pozabila, kako je biti mama majhnemu otroku?

Opoldne sem skušala pripraviti kosilo, medtem ko je Nejc v dnevni sobi gradil stolp iz kock. Vsake toliko je pritekel v kuhinjo in me vlekel za roko: »Babica, pridi pogledat!« Ko sem končno prišla, je stolp že podrl in začel jokati. »Zakaj se vse podre?« me je vprašal s solzami v očeh. Prijela sem ga v naročje in mu tiho rekla: »Včasih se stvari podrejo, da lahko zgradimo nekaj še lepšega.« Ob teh besedah sem se zavedla, da ne tolažim samo njega, ampak tudi sebe. Kolikokrat se je v mojem življenju kaj podrlo, pa sem morala začeti znova?

Po kosilu sem ga skušala uspavati, a ni in ni hotel zaspati. Ležala sva na postelji, on je brcal, jaz pa sem mu pela uspavanko, ki sem jo pela že Tini, ko je bila majhna. »Babica, ne poj,« je rekel in se zasmejal. »Zakaj ne?« sem vprašala. »Ker poješ kot žaba,« je rekel in se še bolj zasmejal. V tistem trenutku sem se tudi sama zasmejala, čeprav sem bila že izmučena. Ko je končno zaspal, sem sedela ob njem in ga opazovala. Njegov obraz je bil miren, dihanje enakomerno. V tistem trenutku sem začutila, kako se mi je srce napolnilo z ljubeznijo, ki je bila močnejša od utrujenosti.

Popoldne je bilo še bolj naporno. Ko se je zbudil, je hotel ven, čeprav je še vedno deževalo. Oblekla sem mu dežni plašč in škornje, sebe pa zavila v staro vetrovko. Skupaj sva tekla po lužah, on je skakal in se smejal, jaz pa sem ga skušala ujeti, da ne bi padel. Soseda Marija naju je opazovala izza okna in mi pomahala. »Si sama z njim?« je vprašala, ko sem jo srečala pri smetnjakih. »Ja, Tina je v službi,« sem odgovorila. »Pogumno, Olga, jaz ne bi več zmogla,« je rekla in odšla naprej. Ob njenih besedah sem začutila ponos, pa tudi kanček dvoma – ali res še zmorem?

Ko sva se vrnila domov, je Nejc hotel risati. Prinesla sem mu barvice in papir, on pa je narisal družino – mamo, očeta, sebe in mene. »Babica, ti si največja,« je rekel in pokazal na mojo podobo. »Zakaj?« sem vprašala. »Ker si najbolj pomembna,« je rekel preprosto. Ob teh besedah so se mi orosile oči. V tistem trenutku sem razumela, da sem zanj varnost, toplina, dom. Da sem še vedno pomembna, čeprav sem včasih negotova in utrujena.

Ko je Tina zvečer prišla ponj, je Nejc stekel k njej in jo objel. »Mami, babica je najboljša,« je rekel. Tina me je pogledala in videla sem, da je tudi njej odleglo. »Hvala, mami, res ne vem, kaj bi brez tebe,« je rekla in me objela. V tistem objemu sem začutila, kako močna je vez med nami. Da smo družina, ki si pomaga, tudi ko je težko.

Ko sem ostala sama, sem sedla v tišino dnevne sobe in razmišljala o dnevu, ki je bil naporen, poln izzivov, a tudi ljubezni. Včasih se mi zdi, da nas življenje preizkuša, da bi nas spomnilo, kaj je res pomembno. Ali ni prav to, da si stojimo ob strani, ko je najtežje, tisto, kar nas dela družino? Se tudi vi kdaj vprašate, ali ste še vedno dovolj močni za tiste, ki vas potrebujejo?