Zakaj me lastna hči obsoja za nekaj, česar ji ne morem dati?

»A res misliš, da mi je vseeno? Da ne bi dala vsega, če bi le lahko?« sem skoraj zakričala, ko je Zuzana spet sedela nasproti mene v kuhinji, z rokami prekrižanimi na prsih in pogledom, ki je rezal globlje kot katerakoli beseda. V kotu je tiho tiktakala ura, v zraku pa je visela napetost, ki se je nabirala že mesece.

»Mama, jaz samo pravim, da bi lahko vsaj malo več pomagala. Saj veš, kako nama je težko z dvema otrokoma. Markovi starši sta nama kupila avto, pa še za počitnice sta nama dala. Ti pa… vedno samo rečeš, da nimaš.«

Zadihala sem se. V prsih me je stisnilo, kot bi mi nekdo položil težek kamen na srce. Pogledala sem skozi okno na sosedovo češnjo, ki je letos obilno rodila, in si zaželela, da bi lahko tudi jaz obrodila več. A resnica je bila kruta: pokojnina 620 evrov, položnice, zdravila, hrana. Po smrti mojega Franca sem ostala sama v našem majhnem stanovanju v Šiški. Včasih sem še šivala za kakšno sosedo, a zdaj me roke preveč bolijo.

»Zuzana, veš, da bi ti dala vse na svetu. Ampak nimam. Saj veš, kako je bilo z očetom… Ko je zbolel, sva vse prihranila porabila za zdravljenje. In zdaj…«

Zuzana je zavila z očmi. »Vsi imajo nekaj prihrankov! Saj nisi edina vdova v Ljubljani!«

Zabolelo me je bolj kot bi priznala. Spomnila sem se vseh tistih noči, ko sem sedela ob Francu v bolnišnici na Polju in mu brala časopisne članke o zdravilih iz tujine, ki jih zavarovalnica ni krila. Vse sem prodala: zlato verižico po mami, star radio iz mladosti, celo dedkovo uro. Samo da bi mu podaljšala življenje za še kakšen mesec.

»Zuzana, ne morem tekmovati z Markovimi starši. Oni imajo podjetje, jaz imam pokojnino. Saj veš…«

»Ja, vedno ista pesem!« je planila pokonci in si popravila torbico na rami. »Veš kaj? Včasih imam občutek, da ti sploh ni mar!«

Vrata so zaloputnila in ostala sem sama s svojo tišino. Slišala sem le oddaljen zvok tramvaja in svoje srce, ki je bilo pretežko za moje stare kosti.

Tiste noči nisem spala. V glavi so mi odzvanjale Zuzanine besede: »Včasih imam občutek, da ti sploh ni mar.« Kako naj ji dokažem svojo ljubezen? Ali res štejejo samo denar in darila? Spomnila sem se njenih otroških dni – kako sem ji šivala oblekice iz ostankov blaga, kako sva skupaj pekli piškote za Miklavža. Takrat ni bilo pomembno, koliko denarja imam.

Naslednji dan me je obiskala soseda Silva. »Marija, kaj si tako bleda?« me je vprašala medtem ko sva pili kavo iz starih skodelic z modrim robom.

»Zuzana mi očita, da ji ne morem pomagati tako kot Markovi starši…« sem začela.

Silva je zavzdihnila: »Ah, danes vsi samo gledajo na denar. Moja Ana tudi – vedno primerja svojega moža z drugimi. Pa saj veš, kako je – vsak ima svoje križe.«

»Ampak jaz sem njena mama! Kako naj ji razložim?«

Silva me je prijela za roko: »Včasih otroci pozabijo na vse tisto nevidno, kar jim damo. Ljubezen ni v evrih.«

A Zuzana tega ni razumela. Tudi ko sem ji naslednjič prinesla domačo marmelado in ročno pletene copate za vnuka Jureta in Laro, je le hladno rekla: »Hvala… ampak to ni isto.«

Vsakič znova sem se vračala domov s težkim srcem. V trgovini sem gledala cene mleka in kruha ter preračunavala vsak cent. Ko so mi iz banke poslali obvestilo o dvigu stroškov vodenja računa, sem skoraj zajokala od nemoči.

Nekega dne me je poklicala Zuzana: »Mama, Jure ima rojstni dan. Pridi na torto.«

Kupila sem mu majhno knjigo o dinozavrih v antikvariatu in zavila v barvni papir od lanskih praznikov. Ko sem prišla k njim domov v Vič, so bili tam tudi Markovi starši – gospa Breda v dragih čevljih in gospod Jože z novim avtom pred hišo.

Breda se mi je nasmehnila: »Marija, kako ste? Mi smo Juretu kupili električni avtoček!«

Zuzana me je pogledala s tistim pogledom – mešanica sramu in razočaranja. Jure pa se je razveselil knjige in me objel: »Babica Marija! Dinozavri!«

A Zuzana ni rekla ničesar.

Ko sem se vračala domov z avtobusom št. 6B, sem gledala skozi okno na deževne ulice in se spraševala: ali sem res slaba mama? Ali res štejejo samo materialne stvari?

Dnevi so minevali v tišini. Zuzana se ni oglasila več tednov. Vsakič ko sem slišala zvonec na vratih ali telefon, mi je srce poskočilo – a zaman.

Nekega večera sem sedela ob oknu in gledala luči Ljubljane pod menoj. Spomnila sem se Franca – kako bi on rekel: »Marija, otroci včasih pozabijo na srce.«

Odločila sem se napisati pismo Zuzani:

»Draga Zuzana,
Vem, da ti ne morem dati toliko kot drugi. Ampak vse življenje sem ti dajala svoje srce in čas. Upam, da boš nekoč razumela, da ljubezen ni v darilih ali denarju.
Tvoja mama.«

Pismo sem pustila v njenem nabiralniku.

Čez nekaj dni me je poklicala: »Mama… oprosti. Bila sem krivična. Samo… včasih me stisne pri srcu, ko vidim, koliko imajo drugi.«

Solze so mi stekle po licu.

»Zuzana… jaz te imam rada bolj kot karkoli na svetu.«

Objeli sva se pred njenimi vrati – prvič po dolgem času brez besed o denarju ali darilih.

A še vedno se sprašujem: Zakaj nas denar tako ločuje? Ali bomo Slovenci kdaj znali ceniti tisto nevidno bogastvo – toplino doma in ljubezen med nami?