Zadnji pogovor: Ko se preteklost vrne zaradi sina
»Tjaša, prosim te, samo pet minut. Naj ga še enkrat vidim, preden grem,« je Rokov glas tresel zrak v kuhinji, kjer sem stala s skodelico kave, ki se mi je v rokah nevarno tresla. Zunaj je deževalo, kaplje so tolkle po oknu, kot bi hotele preglasiti najin pogovor. V meni se je dvigal val besa in žalosti, ki sem ga leta potiskala globoko vase.
»Zakaj zdaj? Zakaj po vsem tem času?« sem šepnila, a dovolj glasno, da je slišal. Rok je stal na pragu, lasje so mu bili mokri od dežja, oči pa prazne in utrujene. Spomnila sem se vseh tistih noči, ko sem ga čakala, ko sem verjela njegovim lažem o službenih sestankih in zamudah. Spomnila sem se dneva, ko sem izvedela za njegovo afero z Nino iz njegove službe – in dneva, ko je odšel brez besed.
»Tjaša, vem, da sem zajebal. Vem, da sem te prizadel. Ampak Nik… On ni nič kriv. Samo posloviti se želim.«
Nik, najin sin, je bil zdaj star devet let. Zadnja tri leta je živel brez očeta, ki ga je občasno poklical za rojstni dan ali poslal kakšno darilo po pošti. Nikoli ni vprašal veliko o Roka, a včasih sem ga ujela, kako gleda stare fotografije in tiho joka v svoji sobi.
»Nik je v šoli,« sem rekla hladno. »Vrne se čez eno uro.«
Rok je pogledal v tla. »Lahko počakam zunaj.«
»Ne boš čakal zunaj kot kakšen berač. Pridi noter.«
Sama sebi sem zvenela kot lastna mati – stroga, a pravična. Spomnila sem se njenih besed: »Otroci niso orožje v vojni med odraslimi.« Kolikokrat sem si želela, da bi lahko bila boljša mama, kot je bila ona meni? Kolikokrat sem si očitala, da Niku ne znam razložiti, zakaj ga oče ne pokliče več?
Rok je sedel za mizo in gledal v prazno skodelico pred sabo. Tišina med nama je bila težka in gosta.
»Kako je Nik?« je vprašal tiho.
»Dobro. Ima prijatelje. Rad igra nogomet. Včasih sprašuje po tebi.«
Rok je stisnil ustnice. »Vem, da sem bil slab oče.«
»Bil si slab mož tudi.«
Za trenutek sva oba molčala. V meni se je prebudila stara rana – tista rana izdaje in osamljenosti. Spomnila sem se vseh tistih dni po ločitvi, ko sem morala sama skrbeti za Nika, ko so mi v službi v računovodstvu v Ljubljani gledali postrani, ker sem bila samohranilka. Ko mi je mama rekla: »Sama si si kriva.« Ko so sosedje šepetali za mojim hrbtom.
»Tjaša…« Rokov glas je bil skoraj prošnja. »Odpusti mi.«
Zasmejala sem se – grenko in utrujeno. »Odpustiti? To ni tako preprosto. Ti si šel naprej z Nino. Jaz sem ostala tukaj z otrokom in razbitim življenjem.«
Rok je sklonil glavo. »Nina me je pustila pred pol leta. Izgubil sem službo. Selim se v Maribor k sestri. Ne vem, če se bom še kdaj vrnil v Ljubljano.«
Začutila sem mešanico zmagoslavja in sočutja – občutek, ki me je presenetil.
»Zakaj misliš, da si zaslužiš slovo?«
»Ne vem, če si ga zaslužim. Ampak Nik si ga.«
V tistem trenutku so vrata zaloputnila – Nik je prišel domov s šolsko torbo na ramenih in blatnimi čevlji.
»Mami!« je zavpil iz hodnika.
»Nik… Nekdo te čaka.«
Ko je stopil v kuhinjo in zagledal Roka, so mu oči zažarele od presenečenja in veselja – a tudi zmedenosti.
»Ati?«
Rok je vstal in odprl roke. Nik je okleval le trenutek, nato pa stekel k njemu in ga objel tako močno, kot da bi želel nadoknaditi vse izgubljene objeme.
Opazovala sem ju in v meni se je nekaj zlomilo – nekakšna trdota okoli srca, ki sem jo gradila leta.
»Nik… Oprosti mi, ker me ni bilo. Oprosti za vse.«
Nik ga je pogledal z velikimi očmi: »Boš zdaj ostal?«
Rok je pogledal mene – iskal dovoljenje ali morda rešitev.
»Ne morem ostati, Nik. Moram iti proč za nekaj časa.«
Nikove ustnice so se zatresle. »Zakaj vedno vsi odhajajo?«
V tistem trenutku sem stopila k sinu in ga objela skupaj z Rokom – prvič po letih sva bila spet družina za nekaj sekund.
»Nik, midva s tabo sva tukaj. Vedno bova tukaj zate.«
Rok me je pogledal – v njegovih očeh so bile solze.
»Tjaša… Hvala ti.«
Ko je Rok odšel v dežju proti postaji za avtobus, sva z Nikom stala na pragu in gledala za njim.
Nik me je tiho vprašal: »Mami… Bo ati še kdaj prišel?«
Nisem imela odgovora. Samo objela sem ga in mu šepnila: »Ne vem, srček. Ampak midva bova vedno skupaj.«
Ko sva zaprla vrata in ostala sama v tišini stanovanja, sem se vprašala: Ali lahko res kdaj odpustimo tistim, ki so nas najbolj prizadeli? In ali lahko otroku dam dovolj ljubezni za oba?