Za zaklenjenimi vrati: Življenje v senci tašče

»Ne boš tako oblekla hčerke v vrtec!« je njen glas odmeval po hodniku, še preden sem sploh dobro odprla vrata. Stala sem tam, z roko na kljuki, in gledala svojo taščo, gospo Marijo, kako je s stisnjenimi ustnicami merila mojo izbiro oblačil za malo Evo. Matej je stal za mano, tiho kot senca, in gledal v tla. V tistem trenutku sem vedela, da bo to še en dan vojne.

Ko sem bila majhna, sem sanjala o veliki, povezani družini. O nedeljskih kosilih, kjer se vsi smejimo in si podajamo krožnike. A življenje mi je namenilo nekaj povsem drugega. Ko sem spoznala Mateja, sem verjela, da bova skupaj ustvarila tisto toplino, ki mi je vedno manjkala. Toda nisem vedela, da bom morala za vsak košček sreče boriti bitko – ne z njim, temveč z njegovo mamo.

Marija je bila vdova že več kot deset let in Matej je bil njen edinec. Ko sva se preselila v stanovanje v isti hiši – zgoraj midva, spodaj ona – sem si naivno predstavljala, da bo to priložnost za pomoč in bližino. Prvi meseci so bili še znosni; prinašala je juho, pomagala z Evo. A kmalu so se začele pripombe: »Tako pa pri nas nikoli nismo delali.« »Matej ima rad drugače pripravljeno juho.« »Zakaj nisi še pospravila perila?«

Vsak dan sem čutila, kako se mi stiska grlo. Matej je bil razpet med nama. Ko sem mu potožila: »Matej, ne morem več. Tvoja mama me duši!«, je samo skomignil: »Veš, kakšna je. Saj misli dobro.« A meni ni bilo več dobro. Vsak moj korak je bil pod drobnogledom. Ko sem šla v trgovino, me je vprašala, zakaj nisem kupila slovenskega mleka. Ko sem kuhala kosilo, je prišla pogledat v lonec in zavila z očmi.

Najhuje pa je bilo tistega večera, ko sem slišala ključ v vratih – brez trkanja je vstopila v najino stanovanje. »Samo pogledat sem prišla, če ste že doma!« je rekla in se razgledala po dnevni sobi. Takrat sem prvič začutila pravi bes. To ni bilo več njeno stanovanje. To je bil najin dom!

Z Matejem sva se tisto noč sprla kot še nikoli prej. »Ali boš kaj naredil? Ali bova vedno živela pod njenimi pravili?« sem ga vprašala s solzami v očeh. On pa: »Ne morem ji reči, naj ne pride gor. Saj veš, da nima nikogar drugega.«

Tako so minevali meseci – vsak dan nova pripomba, nov obisk brez najave, nova kritika glede vzgoje Eve ali mojih gospodinjskih sposobnosti. Pričakovala sem podporo od Mateja, a on je vedno iskal izgovore zanjo ali pa se umaknil v tišino.

Nekega popoldneva sem sedela na kavču in gledala Evo, kako riše sonce na list papirja. Vrata so se spet odprla brez trkanja. Marija je stopila noter in rekla: »Eva ima prehlad! Zakaj ji nisi dala kapljic?« V meni je nekaj počilo. »Dovolj imam!« sem zakričala in prvič v življenju povzdignila glas nanjo. Eva me je prestrašeno pogledala.

Tisti večer sem Mateju rekla: »Če ne zamenjava ključavnice in postaviva meje, grem.« Prvič me je pogledal drugače – videl je mojo bolečino in utrujenost. Naslednji dan sva šla v železnino in kupila novo ključavnico.

Ko sva jo montirala, sem čutila olajšanje in krivdo hkrati. Marija je naslednjič potrkala – prvič po dveh letih. Ko sem odprla vrata, je stala tam s solzami v očeh: »Zakaj mi to delata? Saj sem samo želela pomagati.«

Nisem ji znala odgovoriti. V meni se je mešal bes do nje in do Mateja – ker me ni zaščitil; ker ni znal postaviti meja; ker sem morala jaz biti tista slaba.

Od tistega dne naprej so bili obiski redkejši in bolj napeti. Eva je pogrešala babico; jaz pa sem končno lahko zadihala v lastnem domu. A vsakič ko sem videla Marijo na dvorišču – sključeno postavo in žalosten pogled – me je stisnilo pri srcu.

Zdaj sedim tukaj, pišem te besede in poslušam tišino stanovanja. Matej in Eva sta na igrišču; jaz pa razmišljam o tem, kaj pomeni biti družina. Ali smo res morali priti tako daleč? Bi lahko drugače postavila meje? Bi lahko Matej bolj jasno stal ob meni?

Včasih si želim zavrteti čas nazaj – povedati Mariji že na začetku: »Potrebujem svoj prostor.« A vem tudi to: če ne bi zamenjala ključavnice, bi izgubila sebe.

Ali smo Slovenci res tako navezani na družino, da pozabimo na lastno srečo? Kje potegniti črto med pomočjo in nadzorom? Bi vi imeli pogum zamenjati ključavnico na vratih svojega doma?