Za vse boljše: Zgodba materinega srca
»Ne pridi, mami. Za vse bo boljše, če te ni.«
Te besede so mi še vedno kot trn v srcu. Sedela sem na robu postelje, v rokah stiskala telefon, ki je že zdavnaj utihnil. Miha, moj edini sin, moj ponos in bolečina, mi je to rekel s tihim, a odločnim glasom. V tistem trenutku se mi je zdelo, da se je svet ustavil. Vse, kar sem bila, vse, kar sem gradila kot mati, se je sesulo v prah.
Spomnim se, kako sem ga kot majhnega fanta nosila po dežju iz vrtca v Šiški. Vedno je imel rad dež, skakal je po lužah in se smejal, jaz pa sem ga skušala zaščititi pred svetom. Takrat sem verjela, da bo najina vez večna. A življenje ni pravljica. Ločitev od njegovega očeta, Borisa, je bila kot nevihta, ki je razdejala naš dom. Miha je imel komaj deset let, ko sva se z Borisom odločila za ločitev. Takrat sem mu obljubila: »Nikoli te ne bom pustila samega.«
A zdaj sem sama. On pa… on me ne želi več v svojem življenju.
»Zakaj?« sem ga vprašala tisti večer po telefonu. »Zakaj me ne želiš na svoji poroki? Saj sem tvoja mama!«
»Mami, prosim… Ne razumeš. Vsi bodo tam – oče, njegova nova žena, njena družina… Nočem napetosti. Nočem, da bi bilo neprijetno. Za vse bo boljše tako.«
Njegove besede so me zarezale globlje kot katerikoli očitek ali prezir. Spomnila sem se vseh let, ko sem sama plačevala položnice, ko sem ponoči sedela ob njegovi postelji in mu merila vročino, ko sem mu pomagala pri matematiki in ga tolažila zaradi slabih ocen. Kje sem izgubila svojega sina?
Po ločitvi so ljudje v bloku šepetali za mojim hrbtom. »Glej jo, samohranilka…« V službi v računovodstvu so mi sodelavke sočutno kimale, a v njihovih očeh sem videla pomilovanje. Miha je bil vedno tih fant, zaprt vase. Po ločitvi se je še bolj oddaljil. Boris je hitro našel novo partnerko – Jasno – in Miha je pri njej dobil še polbrata Nejca. Pogosto sem ga slišala govoriti: »Pri očetu je bolj zabavno.«
Včasih sem ga čakala ob oknu, ko bi moral priti domov iz šole. Ura je bila že šest popoldne, jaz pa sem gledala skozi dežne kaplje na steklu in si predstavljala, kako se smeji z očetom in Jasno nekje na Bledu ali v Planici. Ko je prišel domov, je bil tih in zaprt vase.
»Miha, kaj si počel danes?«
»Nič posebnega.«
»Si jedel?«
»Ja.«
»Te kaj skrbi? Lahko mi poveš vse.«
»V redu sem.«
Vsak odgovor je bil krajši od prejšnjega. Vsaka tišina daljša.
Ko je končal srednjo šolo v Mostah, sva se skoraj nehala pogovarjati. Na maturantskem plesu sem sedela sama za mizo v kotu dvorane in gledala, kako pleše z Jasno in Borisom. Meni ni namenil niti pogleda.
Ko je šel študirat v Maribor, sem mu vsak teden pošiljala pakete s potico in domačimi piškoti. Redko se je oglasil na telefon. Ko pa je spoznal Tino – svojo bodočo ženo – sem upala, da se bo najin odnos popravil.
Prvič sem jo srečala na družinskem kosilu pri Borisu. Jasna me je gledala zviška: »Upam, da ne boš spet delala scene.« Miha me je komaj pozdravil.
Tina mi je ponudila roko: »Dober dan, gospa Alenka.«
»Alenka mi reci, prosim.«
A Tina se mi je izogibala z očmi. Kasneje sem izvedela od skupne znanke, da ji je Miha povedal svojo plat zgodbe – da sem bila posesivna in da sem mu grenila življenje po ločitvi.
Tiste noči nisem spala. V glavi so mi odzvanjale besede: »Za vse bo boljše tako.«
Na dan poroke sem sedela sama v kuhinji svojega stanovanja v Šiški. Na mizi so stale prazne skodelice kave in stara fotografija – jaz in Miha na morju v Izoli, on še majhen deček z nasmehom do ušes.
Telefon je bil tih. Nihče ni poklical.
Popoldne me je obiskala soseda Marija.
»Alenka, a nisi šla na poroko?«
Zmajala sem z glavo.
»Pa saj si njegova mama! Kako ti lahko to naredi?«
Nisem imela odgovora.
Zvečer sem odprla steklenico vina in pisala pismo Mihi:
»Dragi Miha,
Vem, da si odrasel in imaš svoje življenje. Vem tudi, da nisem bila popolna mama. A vedno sem te imela rada – bolj kot karkoli drugega na svetu. Če boš kdaj potreboval ramo za jok ali topel objem – veš kje me najdeš.
Tvoja mama.«
Pisma nisem nikoli poslala.
Dnevi so minevali v tišini. V službi so me spraševali: »Kako je bilo na poroki?« Lagala sem: »Lepo.« Doma pa sem sedela ob oknu in gledala dež.
Nekega večera me je poklicala sestra Mojca:
»Alenka, ne moreš tako živeti! Pokliči ga! Pojdi do njega!«
A kako naj grem tja, kjer nisem zaželena?
Včasih ponoči sanjam Miho kot malega dečka. Pridem ponj v vrtec in on steče k meni z razprtimi rokami: »Mami!« Zbudim se s solzami na licih.
Ne vem več, kdo sem brez njega. Materinstvo ni pogodba za določen čas – to ve vsaka Slovenka. A kaj ostane materi brez sina?
Včasih se vprašam: Ali lahko ljubezen res tako zbledi? Ali lahko otrok pozabi vse dobro zaradi napak iz preteklosti? In ali ima mati pravico zahtevati prostor v življenju odraslega otroka?
Kaj bi vi naredili na mojem mestu?