Za Krožniki: Vikend pri družini Mateja

»Spet si pozabila na solato, Tanja,« reče tašča Marija, njen glas je tih, a v njem je nekaj ostrega kot nož. Stojim v kuhinji njihove hiše v Škofji Loki, roke imam še mokre od pomivanja krožnikov, in gledam skozi okno, kjer se na dvorišču igrajo otroci. Vem, da me opazuje, čeprav se dela, da ureja prt na mizi. »Saj ni nič hudega,« rečem in poskušam zveneti sproščeno, a v meni vre. Matej, moj mož, sedi v dnevni sobi z očetom in bratom. Smejijo se šalam o politiki in nogometu. Nihče ne opazi, da sem že četrtič danes sama v kuhinji.

Vsak vikend je enak. Pridemo v petek zvečer, otroka sta navdušena nad babičinimi palačinkami in dedkovimi zgodbami o mladosti. Jaz pa že ob prihodu začutim tisto težo v prsih. Vem, kaj me čaka: sobotno kosilo za deset ljudi, kjer bom jaz tista, ki bo rezala zelenjavo, postavljala mizo in na koncu pomivala posodo. Marija bo tiho popravljala moje napake – preveč soli v juhi, premalo peteršilja na krompirju. Matej bo rekel: »Pusti mami, ona ve najbolje.« In jaz bom molčala.

Včasih se sprašujem, ali sem res tako nevidna ali pa si le ne upam postaviti zase. Ko sem bila mlajša, sem verjela, da bom v zakonu našla varnost in toplino. Moja mama je vedno govorila: »Če hočeš mir v hiši, bodi tiho.« Ampak zdaj, ko sem odrasla ženska s svojo družino, me to tišino duši.

»Tanja, pridi pomagati še s sladicami!« me pokliče Marija iz jedilnice. Vem, da bo torta spet preveč suha zanjo. »Seveda,« rečem in si obrišem roke ob predpasnik. V kuhinji diši po vaniliji in limoni. Marija mi poda nož: »Reži na tanke rezine, prosim.« Njene oči so hladne. »Veš, pri nas smo vedno rezali tako.«

»Pri nas doma smo torto vedno kar narezali na kose, kot je komu pasalo,« rečem tiho. Marija me pogleda: »Ja, ampak tukaj delamo drugače.«

V meni nekaj poči. Pogledam jo naravnost v oči: »Mogoče bi lahko kdaj tudi jaz naredila po svoje?« Za trenutek je tišina. Slišim smeh iz dnevne sobe in otroški vrisk z dvorišča. Marija odloži nož in reče: »Seveda lahko. Samo… pri nas imamo radi red.«

Tisti večer ležim v sobi za goste poleg Mateja. On že spi. Gledam v strop in štejem razpoke v ometu. V glavi mi odzvanja njen stavek: »Pri nas imamo radi red.« Kaj pa jaz? Kje je moj red? Kje so moje želje?

Naslednje jutro se zbudim zgodaj. V kuhinji je še mrak. Skuham si kavo in sedem za mizo. Vem, da bo vsak trenutek prišla Marija in začela nov dan s seznamom opravil. Tokrat pa ji hočem povedati nekaj pomembnega.

Ko pride v kuhinjo, jo povabim k mizi: »Marija, lahko malo poklepetava?« Usedeta se nasproti druga drugi. Srce mi razbija.

»Vem, da si želiš najboljše za svojo družino. Tudi jaz si želim to za svojo – za Mateja in otroke. Ampak včasih se počutim… kot da nisem del vaše družine. Kot da nikoli ne naredim nič prav.«

Marija me pogleda presenečeno: »Nisem vedela, da se tako počutiš.«

»Težko mi je prositi za pomoč ali povedati svoje mnenje, ker imam občutek, da ni pomembno.«

Za trenutek je tišina. Potem reče: »Tudi meni ni vedno lahko. Ko sem bila mlada snaha pri tej hiši, sem morala vse delati po tastovih pravilih. Hotela sem biti boljša mama in boljša gospodinja kot moja tašča.«

Obe sva tiho. Prvič začutim nekaj skupnega med nama – bolečino neizrečenih pričakovanj.

»Kaj pa Matej?« vpraša Marija previdno.

»On misli, da je vse v redu. Da je tako pač prav.«

Marija prikima: »Moški tega ne razumejo.«

Tisti dan je kosilo drugačno. Otroci pomagajo pri pripravi mize. Matej prvič sam odnese krožnike v kuhinjo. Marija mi pusti izbrati solato in celo pohvali moj preliv.

Zvečer sedimo vsi skupaj na terasi. Pogovarjamo se o starih časih in načrtih za poletje. Prvič po dolgem času se počutim sprejeto.

Ko gremo domov, mi Marija pomaha z nasmehom: »Pridi spet! In naslednjič ti izbereš sladico.«

V avtu Matej vpraša: »Si danes kaj drugačna?« Pogledam ga in rečem: »Mogoče sem končno začela biti jaz.«

Včasih se vprašam – koliko žensk v Sloveniji vsak vikend molči zaradi miru v hiši? Koliko nas si upa reči: dovolj je? Kaj bi se zgodilo, če bi vsaka od nas enkrat povedala svojo resnico?