Vstopnice za gledališče v zadnjem trenutku: Darilo ali polom?

»A si ti normalen?« sem skoraj zavpila v telefon, ko sem zagledala dve bleščeči vstopnici za gledališče v nabiralniku. Ura je bila komaj štiri popoldne, predstava pa se je začela že ob šestih. Luka, moj dolgoletni prijatelj, se je na drugi strani linije zasmejal: »No, saj veš, da sem hotel narediti nekaj posebnega! Saj si vedno govorila, da si želiš več kulture.«

Stala sem na hodniku bloka v Šiški, medtem ko so mi iz vrečke z zelenjavo kapljale solze odmrznjenega graha. Dan je bil že tako naporen – služba v pisarni na Trgu republike, potem še hiter skok v trgovino in načrtovan obisk pri mami na Viču. Vse je bilo natančno načrtovano, minuta za minuto. In zdaj to – gledališke vstopnice za predstavo, ki si je sicer res želim ogledati, a ne danes, ne zdaj, ne tako.

»Luka, ne morem kar tako pustiti vsega! Mami čaka večerjo, pa še z Matejem sva imela dogovorjeno, da greva po pohištvo za novo stanovanje. Kaj si mislil?«

Na drugi strani je zavladala tišina. »Saj sem mislil, da boš vesela. Vseeno sem jih kupil že prejšnji teden, samo… pozabil sem ti povedati.«

Zavzdihnila sem in se usedla na stopnice. V glavi so mi švigale misli: kako naj zdaj vse uskladim? Če odpovem mami, bo užaljena. Matej bo spet rekel, da mi je Luka pomembnejši od najine prihodnosti. Če pa zavrnem Luko, bom izpadla nehvaležna.

V tistem trenutku sem začutila težo vseh pričakovanj – družinskih in prijateljskih. V Sloveniji smo vajeni biti prijazni, ustrežljivi, vedno na voljo. A kdo bo na voljo meni?

Z muko sem poklicala mamo: »Mami, oprosti, danes ne bom mogla priti. Luka mi je podaril vstopnice za gledališče…«

»Aha, spet tisti tvoj Luka! Vedno pride pred družino! Saj veš, da sem skuhala tvojo najljubšo juho…«

»Mami, res mi je žal. Obljubim, da pridem jutri.«

Slišala sem razočaranje v njenem glasu. »Ja, saj vem… uživaj.«

Naslednji klic je bil še težji. Matej je bil že na poti do mene. »Ej, Matej… poslušaj…«

»Ne moreš resno misliti! Spet Luka? Saj ni res! Kdaj boš odrasla in postavila prioritete? Saj veš, da morava danes izbrati kavč!«

»Vem… ampak…«

Prekinil me je: »Veš kaj? Povej Luku naj ti tudi kavč kupi.« In prekinil.

Obsedela sem na stopnicah in gledala v dve vstopnici z napisom »Drama Ljubljana«. V meni se je mešal sram, jeza in žalost. Zakaj Luka nikoli ne pomisli na posledice svojih dejanj? Zakaj vedno jaz nosim breme njegovih presenečenj?

Ko sva se srečala pred gledališčem – on nasmejan in poln energije, jaz pa izžeta – mi je rekel: »No, a ni to super? Malo pobega iz vsakdana!«

»Luka, veš koliko težav si mi povzročil? Mami je užaljena, Matej besen… Pa še sama sem razočarana nad sabo.«

Pogledal me je z žalostjo v očeh: »Nisem hotel… Samo hotel sem ti polepšati dan. Saj si vedno tako obremenjena.«

V dvorani sem sedela kot kip. Predstava je bila odlična – igralci so se borili z lastnimi demoni in iskanjem smisla v vsakdanji rutini. V nekem trenutku sem začutila solze na licih – ne zaradi igre na odru, ampak zaradi igre v mojem življenju.

Po predstavi sva šla na pijačo v bližnji lokal. Luka je tiho pil svoj čaj in me opazoval.

»Veš kaj je najhuje?« sem rekla. »Da si mi hotel narediti nekaj lepega, pa si me pahnil v še večji kaos.«

»Ampak… Ali ni življenje ravno to? Da kdaj pa kdaj vse obrneš na glavo?«

Zasmejala sem se skozi solze: »Mogoče… Ampak včasih bi rada imela občutek nadzora. Da lahko sama odločam o svojem času.«

Luka je sklonil glavo: »Oprosti. Res nisem hotel povzročiti težav.«

Ko sem se pozno ponoči vrnila domov, me je čakalo sporočilo od mame: »Juha je še vedno tu. Pridi jutri.« In od Mateja: »Pokliči me, ko boš pripravljena biti odrasla.«

Ležala sem v postelji in razmišljala: Ali smo Slovenci res tako obremenjeni s tem, da nikogar ne razočaramo? Kdaj smo nazadnje pomislili nase?

Mogoče bi morala Luku povedati že zdavnaj: presenečenja so lepa le takrat, ko jih lahko sprejmem brez občutka krivde.

Zjutraj sem Luku poslala sporočilo: »Hvala za predstavo. Naslednjič pa prosim – povej prej.«

In zdaj se sprašujem – ali je bolje sprejeti darilo in tvegati kaos ali postaviti meje in tvegati zamero? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?