Vse sem dala sestri, a ona… niti opazila ni, kdaj sem razpadla
»Nina, a lahko za trenutek pustiš telefon?« sem skoraj zašepetala, medtem ko sem sedela na robu kavča v dnevni sobi. Roke so mi drhtele, srce pa je bilo težko kot kamen. Moja mlajša sestra je le zavzdihnila in še naprej drsela po zaslonu. »Samo še tole pogledam, potem pa res,« je zamomljala. V tistem trenutku sem se zavedla, kako nevidna sem postala v njenem svetu.
Odkar pomnim, sem bila njena senca in zaščitnica. Ko je bila Nina še otrok in so jo v šoli zafrkavali zaradi njenih velikih očal, sem jaz šla do učiteljice in zahtevala, da ukrepa. Ko je prišla domov v solzah, sem ji kuhala kakav in jo tolažila. Ko je odrasla in začela študirati v Ljubljani, sem ji vsak mesec pošiljala denar, čeprav sem sama komaj shajala s plačo medicinske sestre v domžalskem zdravstvenem domu. Starša sta bila že dolgo ločena in vsak je živel v svojem svetu – mama s svojim novim partnerjem na Gorenjskem, oče pa v svoji samoti v Mariboru. Midve sva imeli samo ena drugo.
A zadnja leta se je nekaj spremenilo. Nina je postala hladna, odmaknjena. Vedno manjkrat me je poklicala, vedno večkrat sem jaz čakala na njene odgovore na sporočila. Ko je pred dvema mesecema izgubila službo v oglaševalski agenciji, sem ji ponudila, naj pride k meni. »Ne morem več sama,« mi je rekla po telefonu z glasom, ki ga nisem prepoznala. Seveda sem odprla vrata svojega majhnega stanovanja v Domžalah in ji odstopila svojo posteljo – sama sem spala na kavču.
Prvih nekaj dni je bila tiha in potrta. Kuhala sem ji najljubšo zelenjavno juho, ji nosila čaj v posteljo in jo bodrila: »Nina, vse bo še dobro. Skupaj bova našli rešitev.« A kmalu so se začeli prepiri. »Zakaj si mi kupila to mleko? Saj veš, da pijem samo rastlinsko!« je siknila nekega jutra. »Oprosti, pozabila sem…« sem zamrmrala in se počutila kot popolna zguba.
Vsak dan sem hitela iz službe domov, da bi ji stala ob strani. A ona je le sedela pred računalnikom ali buljila v telefon. Ko sem jo vprašala, če je že kaj iskala službo, me je ošinila z ledenim pogledom: »A misliš, da ne delam nič? Saj nisem nesposobna!«
Nekega večera sem prišla domov iz nočne izmene in našla stanovanje v razsulu – umazane skodelice povsod, smeti niso bile odnesene. »Nina, prosim te samo za malo pomoči…« sem začela previdno. Ona pa je planila name: »A zdaj mi boš pa še očitala? Saj si vedno ti tista popolna!«
Tisto noč nisem mogla spati. V glavi so mi odzvanjale njene besede. Spomnila sem se vseh let, ko sem zanjo žrtvovala svoje sanje – ko sem pustila študij psihologije, da bi lahko delala in ji pomagala plačevati najemnino v Ljubljani; ko sem odpovedala potovanje na morje s prijatelji, ker je ona potrebovala denar za novo računalniško opremo; ko sem vsakič znova postavila njene potrebe pred svoje.
Naslednje jutro sem se zbudila z glavobolom in občutkom praznine. V kopalnici sem se zazrla v svoj odsev – podočnjaki, utrujene oči, lasje razmršeni. Kdo sploh sem? Kje je tista Vesna, ki je nekoč sanjala o pisanju knjig in potovanjih po svetu?
Tisti dan me je v službi sestra Anja vprašala: »Vesna, si v redu? Zadnje čase si čisto bleda.« Samo skomignila sem z rameni. Nisem imela moči razlagati.
Ko sem popoldne prišla domov, me je pričakala Nina s seznamom stvari, ki jih moram kupiti v trgovini. »Pa še tole bi rabila – če imaš čas.« V meni je nekaj počilo.
»Nina! Dovolj imam! Ves čas ti pomagam, vse dam zate – a ti sploh opaziš? Si sploh kdaj pomislila name?«
Ona me je gledala osuplo. Prvič po dolgem času nisem bila tiha senca.
»Vesna… saj si moja sestra… Saj veš, da te imam rada… Samo… zdaj mi je res težko.«
Solze so mi zalile oči. »Meni pa ni? A misliš, da meni ni težko? Da nimam svojih težav? Nikoli me ne vprašaš, kako sem! Nikoli!«
Nina je utihnila. Prvič ni imela odgovora.
Tisti večer sva sedeli vsaka na svojem koncu kavča. Tišina med nama je bila gostejša kot kdajkoli prej.
Naslednje dni sva komaj govorili druga z drugo. Jaz sem hodila v službo kot robot, ona pa je večino časa preživela zaprta v sobi.
Nekega popoldneva me je poklicala mama: »Vesna, slišala sem, da ima Nina težave… Kako si ti?«
Zlomila sem se: »Ne vem več… Ne vem več, kdo sem.«
Mama je dolgo molčala. »Vesna… tudi ti imaš pravico do svojega življenja.«
Tiste besede so mi odzvanjale v glavi še dolgo potem.
Čez nekaj dni me je Nina presenetila: »Vesna… našla sem začasno delo v kavarni v Ljubljani. Preselila se bom k prijateljici.«
Namesto olajšanja me je preplavila praznina.
Ko je Nina odhajala s kovčkom po hodniku bloka, se ni ozrla nazaj.
Ostala sem sama v tihem stanovanju. Prvič po dolgih letih nisem imela nikogar za skrbeti – razen sebe.
Tistega večera sem sedela ob oknu in gledala luči Domžal pod sabo. Vprašala sem se: »Koliko sebe lahko dam drugim, preden popolnoma izgineš? In ali tisti, ki jim daješ vse – sploh opazijo tvojo bolečino?«