Vse sem dal za hčerko, zdaj pa nimam niti postelje

»Oči, saj razumeš, da zdaj res nimam prostora zate. Luka dela od doma, otroka imata vsak svojo sobo… Ne moreš kar priti in ostati,« je rekla Nina, ko sem stal na njenem pragu z dvema kovčkoma in upanjem, da bom vsaj za nekaj dni našel zavetje. Njene oči so se izogibale mojim, glas je bil trši kot običajno. V tistem trenutku sem prvič v življenju občutil, kako je, ko te lastna hči ne vidi več kot očeta, ampak kot breme.

Vse življenje sem delal v železarni v Jesenicah. Vsak evro sem obračal dvakrat, da sem lahko Nini omogočil tisto, česar sam nisem imel: študij v Ljubljani, jezikovni tečaji, izleti v tujino. Ko je spoznala Luko in sta se odločila za skupno življenje, sem prodal staro hišo in jima dal polog za stanovanje na Viču. Takrat sem si rekel: »To je tisto, kar očetje naredijo. Dajo vse za svoje otroke.«

Z ženo sva se razšla že pred leti. Ona je šla svojo pot, jaz svojo. Ostal sem sam v majhnem najemniškem stanovanju v Kranju. Ko so mi letos sporočili, da moram zaradi prenove izseliti v dveh tednih, sem bil prepričan, da bo Nina razumela. Saj sem ji vendar vedno stal ob strani! A ko sem ji povedal, je bila tiho. Potem pa tisti hladen pogovor na pragu.

»Ampak Nina… Saj veš, da nimam kam. Samo za nekaj tednov… Lahko spim na kavču,« sem poskušal.

»Oči, ne gre. Luka ima zdaj pomemben projekt, otroka imata šolo… Vse bi bilo preveč napeto. Saj si še mlad, najdi si kaj začasnega. Saj veš, kako je danes – vsak ima svoje skrbi.«

Tiste noči sem spal v avtu na parkirišču pred blokom. Gledal sem v okna njihovega stanovanja in se spraševal: kje sem zgrešil? Sem bil preveč popustljiv? Sem jo preveč razvajal? Ali pa je to preprosto življenje – vsak zase?

Naslednje dni sem klical stare prijatelje iz železarne. Tone mi je ponudil kavč za eno noč, a njegova žena ni bila navdušena. Pri sosedih iz Kranja ni bilo prostora. Socialna služba mi je dala seznam domov za starejše – a tam še nisem hotel pristati. Bil sem star 62 let in še vedno zdrav, a brez doma.

Nina mi je pisala SMS: »Oprosti oči, res ne vem kako naj ti pomagam. Upam, da boš našel rešitev.«

V meni se je nabirala jeza in žalost. Spomnil sem se vseh njenih otroških bolezni, ko sem ponoči bedel ob njeni postelji. Spomnil sem se njenih solz po prvi ljubezni in mojih besed tolažbe. Spomnil sem se vseh njenih uspehov in ponosa v mojem srcu. Zdaj pa – nič.

Po enem tednu spanja po različnih kavčih in celo v avtu sem bil izmučen. Šel sem do Nine še enkrat.

»Nina, prosim te… Samo nekaj dni. Ne morem več tako.«

Tokrat me ni niti povabila noter. »Oči, Luka pravi, da ni prav, da pritiskam nate. Saj si odrasel človek.«

»Odrasel človek? Sem tvoj oče!« sem skoraj zavpil.

»In jaz sem mama dveh otrok in žena! Imam svojo družino!«

V tistem trenutku se mi je zdelo, kot da mi nekdo reže srce na živo. Obrnil sem se in odšel brez besed.

Tistega večera sem sedel v parku Tivoli in gledal ljudi okoli sebe – mlade družine z otroki, starejše pare na sprehodu. Nihče ni vedel zame. Nihče ni vedel za mojo zgodbo.

Naslednje dni sem začel iskati delo – karkoli bi lahko delal za nekaj evrov na dan. Našel sem čiščenje stopnišč v enem izmed blokov na Šiški. Začasno so mi dovolili spati v kleti bloka – med starimi kolesi in škatlami.

Vsak večer sem razmišljal o Nini. Zakaj me ni mogla sprejeti? Je res tako težko odpreti vrata očetu? Je res tako težko vrniti delček tistega, kar si prejel?

Nekega dne me je poklicala soseda iz starega bloka v Kranju: »Janez, slišala sem za tvojo stisko. Pridi k meni za nekaj časa.«

Sprejel sem povabilo in prvič po dolgem času spal v topli postelji. A rana v meni ni minila.

Nina me ni več klicala. Le redko mi je poslala kakšen SMS o otrocih ali službi. Nikoli pa ni vprašala: »Kako si? Kje spiš?«

Ljudje pravijo, da starši ne bi smeli pričakovati ničesar od otrok. Da je ljubezen brezpogojna. A ali ni pravica vsaj do topline in spoštovanja? Ali ni dolžnost otrok vsaj toliko človeškosti?

Danes imam sobico pri sosedi in še vedno čistim stopnišča. Vsak dan grem mimo Nininega bloka in pogledam gor v okna. Včasih si predstavljam, da bo odprla vrata in rekla: »Oči, pridi domov.«

A vem, da tega ne bo.

Mogoče nisem popoln oče. Mogoče sem naredil napake. A ali si res zaslužim to samoto? Ali smo Slovenci res tako zaprti vase, da pozabimo na tiste, ki so nam dali vse?

Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Bi lahko odpustili? Ali bi tudi vi pričakovali vsaj malo topline od svojih otrok?