Vsakič, ko pogledam v ogledalo: Zgodba o izdaji, bolečini in iskanju odpuščanja

»Ne laži mi, Marko! Videla sem sporočila!« sem zakričala, ko sem mu zalučala telefon na kavč. Srce mi je razbijalo tako močno, da sem komaj dihala. V dnevni sobi je zadišalo po kavi, ki sem jo pred nekaj minutami skuhala, a zdaj mi je šlo na bruhanje. Marko je stal ob oknu, bled kot stena, in ni rekel ničesar. Samo gledal me je s tistim praznim pogledom, ki ga nisem prepoznala.

»Ni tako, kot misliš,« je končno izdavil. Njegov glas je bil tih, skoraj neslišen. »Prosim, Neža, poslušaj me …«

A nisem ga mogla poslušati. Vse, kar sem slišala, je bilo bitje mojega srca in šumenje v ušesih. V tistem trenutku se je moj svet sesul. Nisva bila popoln par – kdo pa je? – a vedno sem verjela, da sva si zvesta. Da sva si vsaj to dolžna. Najina hči Lara je spala v svoji sobi in nisem si mogla predstavljati, kako ji bom nekoč razložila, zakaj njen oče ni več tukaj.

Tisto noč nisem spala. Ležala sem na kavču in strmela v strop. V glavi so mi odzvanjale besede iz tistih sporočil: »Pogrešam te. Komaj čakam, da te vidim.« In potem: »Ne morem več skrivati svojih čustev.« Vsaka črka me je zabolela kot rezilo.

Naslednje jutro je Marko odšel. Ni rekel kam gre, ni se poslovil. Samo izginil je iz najinega stanovanja v Šiški, kot da ga nikoli ni bilo. Ostala sem sama z Laro in z občutkom praznine, ki se je razraščal v meni kot plevel.

Prijateljice so mi govorile: »Neža, nisi ti kriva. On je izgubil tebe.« A jaz sem se počutila kot poraženka. Kot ženska, ki ni bila dovolj dobra. Vsakič, ko sem pogledala v ogledalo v kopalnici, sem videla lepe oči – a zdaj so bile prazne in rdeče od joka.

Meseci so minevali. Marko se je oglašal le zaradi Lare. Včasih sem ga srečala na igrišču pred blokom, kjer je Lara vozila kolo. Bil je drugačen – starejši, bolj utrujen. Nikoli nisva govorila o tistem večeru. Nikoli nisva govorila o njej.

A ona … Vedno sem si jo predstavljala kot popolno žensko: dolge noge, sijoči lasje, samozavesten nasmeh. Včasih sem jo iskala med ljudmi na tržnici ali v trgovini Mercator na Celovški. Nikoli nisem vedela njenega imena.

Tri leta kasneje sem jo srečala. Bilo je po naključju – ali pa morda usoda. Lara je imela predstavo v šoli in jaz sem sedela v zadnji vrsti med drugimi starši. Naenkrat se je poleg mene usedla ženska s kratkimi rjavimi lasmi in utrujenimi očmi.

»Ste vi Neža?« me je vprašala tiho.

Obrnila sem se k njej in srce mi je zastalo. Nisem vedela zakaj, a nekaj v njenem pogledu mi je bilo znano.

»Sem … Zakaj?«

»Jaz sem Tanja.«

Ime mi ni povedalo ničesar – dokler ni dodala: »Markova prijateljica.«

V tistem trenutku sem začutila val besa in žalosti hkrati. Hotela sem vstati in oditi, a me je nekaj zadržalo.

»Zakaj?« sem zašepetala.

Tanja je sklonila glavo in začela tiho govoriti: »Nisem hotela … Resnično ne. Spoznala sva se na službeni poti v Mariboru. Bila sem sama z dvema otrokoma, mož me je zapustil zaradi druge … Marko mi je bil opora. Nikoli nisva načrtovala ničesar slabega.«

»Ampak sta vseeno …«

»Vem.« Njene oči so bile polne solz. »Po tistem večeru ga nisem več videla. Rekel mi je, da ne more živeti z lažjo.«

V meni se je nekaj premaknilo. Prvič po treh letih sem začutila sočutje do ženske, ki sem jo krivila za svojo bolečino.

»Veste …« sem začela počasi, »jaz še vedno ne razumem, zakaj ljudje delamo take stvari.«

Tanja se je rahlo nasmehnila skozi solze: »Ker smo šibki. Ker si želimo ljubezni tam, kjer nam manjka.«

Predstava se je začela in Lara je stopila na oder. Obema so nama tekle solze po licih – vsaka iz svojega razloga.

Po predstavi sva stali pred šolo in Tanja me je pogledala naravnost v oči: »Oprostite mi.«

Nisem vedela, kaj naj rečem. Oprostiti? Pozabiti? Ali sploh lahko?

Tisto noč sem dolgo sedela ob oknu in gledala luči Ljubljane pod sabo. V mislih so se mi vrteli vsi trenutki iz zadnjih let: osamljenost, žalost, pa tudi drobni trenutki sreče z Laro.

Marko se nikoli ni vrnil k meni. Zdaj živi nekje na Primorskem z novo partnerko. Jaz pa sem ostala tukaj – močnejša, a tudi bolj previdna.

Vsakič, ko pogledam v ogledalo, vidim žensko, ki jo je življenje ranilo – a tudi žensko, ki zna preživeti.

Se lahko človek resnično nauči odpustiti? Ali pa nas izdaja za vedno zaznamuje? Kaj bi vi storili na mojem mestu?