Vsak dan znova – ali je to še ljubezen ali le žrtvovanje?
»Zopet? Zopet golaž, ki si ga skuhala včeraj? Saj sem ti rekel, Zuzana, da ne jem pogretih stvari!« Peter je stal na pragu kuhinje, z rokami prekrižanimi na prsih, in me gledal z očitajočim pogledom. V tistem trenutku sem v sebi začutila tisto znano topo bolečino, ki me spremlja že leta. Vdihnila sem globoko in brez besed odprla hladilnik, da bi našla kaj svežega, kar bi mu lahko postregla. V mislih sem si ponavljala: »Samo še danes, jutri bo bolje. Samo še danes.«
Vsako jutro vstanem pred peto uro. Ko je še tema in ko se sosedje šele obračajo v postelji, jaz že tiho stopam po hodniku, da ne zbudim otrok. V kuhinji prižgem luč in začnem pripravljati zajtrk – vedno nekaj toplega, vedno nekaj drugega. Peter ima rad sveže spečen kruh, jajca na oko ali morda žgance s kislim mlekom. Čeprav bi sama raje še malo poležala, me žene občutek dolžnosti. Morda je to ostalo iz časa, ko sem bila še otrok in sem gledala mamo, kako je vsak dan kuhala za očeta in nas otroke. Takrat sem si prisegla, da bom tudi jaz dobra žena.
A zdaj, po desetih letih zakona, se sprašujem: kaj sploh pomeni biti dobra žena? Je to res to, da vsak dan znova kuham, ker moj mož ne prenese ostankov? Ali pa sem se nekje na poti izgubila?
Ko Peter odide v službo, hitro pospravim kuhinjo in prebudim otroke. Tudi njima skušam dati občutek topline doma – a pogosto zmanjka časa za igro ali pogovor. Ko ju odpeljem v vrtec in šolo, grem še sama v službo. Tam sem Zuzana – računovodkinja, ki jo vsi cenijo zaradi natančnosti in prijaznosti. A ko ura odbije tri, že čutim nemir v želodcu: moram hiteti domov, da bom pravočasno pripravila kosilo.
Včasih si želim, da bi lahko ostanke od včerajšnjega golaža pogrela in skupaj z otroki pojedla v miru. A Peter tega ne dovoli. »Hrana mora biti sveža!« pravi vedno znova. »Saj ni tako težko skuhati nekaj novega.«
Nekega dne sem bila tako utrujena, da sem pozabila dati kruh vzhajati. Ko je Peter prišel domov in videl prazno košaro za kruh, je samo odkimal: »A res ne moreš niti kruha speči? Kaj pa si počela ves dan?«
Takrat sem prvič začutila bes. Ne do njega – do sebe. Zakaj dopuščam, da moje življenje kroji nekdo drug? Zakaj se mi zdi pomembneje zadovoljiti njegove potrebe kot svoje?
Moja prijateljica Maja mi je nekoč rekla: »Zuzana, ti si kot senca same sebe. Kje je tista punca, ki je sanjala o potovanjih in pisanju knjig?«
Nisem ji znala odgovoriti. Morda je ostala nekje med lonci in ponvami.
Otroka sta me neko popoldne vprašala: »Mami, zakaj ati nikoli ne pomaga v kuhinji? Zakaj vedno ti vse narediš?«
Nisem vedela, kaj naj jima rečem. Da je tako prav? Da tako mora biti? Ali naj jima priznam, da sem utrujena in da si želim spremembe?
Včasih ponoči ležim budna in poslušam Petrov miren dih. Sprašujem se, ali sploh opazi mojo utrujenost. Ali sploh ve, koliko solz sem že zlila v juho? Kolikokrat sem si želela samo en objem ali besedo hvaležnosti?
Nekega večera sem zbrala pogum in mu rekla: »Peter, jaz ne zmorem več vsak dan kuhati na novo. Preveč je vsega. Tudi jaz imam službo in otroke.«
Pogledal me je presenečeno: »Ampak saj si vedno govorila, da rada kuhaš! Saj si dobra v tem.«
»Rada kuham, ampak ne vsak dan znova zaradi tvojih muhavosti. Tudi jaz sem človek.«
Nastala je tišina. Prvič po dolgem času sem začutila svojo moč.
Naslednji dan ni bilo nič drugače – Peter je še vedno pričakoval sveže kosilo. A nekaj v meni se je premaknilo. Začela sem razmišljati o sebi – o tem, kaj si želim jaz.
Za vikend sem otroka peljala na izlet v hribe. Prvič po dolgem času sem pustila Petru listek: »Kosilo je v hladilniku. Pogrej si ga.« Ko smo se vrnili domov, me je pričakal mrk obraz.
»A zdaj boš pa kar hodila okoli in mene pustila lačnega?«
»Peter, odrasel si človek. Če ti ni všeč pogreta hrana, si lahko sam skuhaš kaj svežega.«
Prvič ni imel odgovora.
Od takrat naprej sem začela postavljati meje. Ni šlo vedno gladko – bilo je veliko tihega nezadovoljstva in celo nekaj prepirov. A otroka sta opazila razliko: »Mami, zdaj si večkrat nasmejana.«
Začela sem pisati dnevnik – svoje misli in občutke. Pisanje mi pomaga razumeti samo sebe.
Včasih se še vedno vprašam: ali je to res ljubezen ali le žrtvovanje brez meja? Kje potegniti črto med skrbjo za druge in skrbjo zase?
Drage bralke in bralci – ste se tudi vi kdaj znašli v podobni situaciji? Kdaj ste nazadnje pomislili nase?