Vsak dan kuham za Mateja: Kdaj bo dovolj?
»Spet si pozabila soliti juho,« je Matej zarenčal čez mizo, medtem ko je z žlico brskal po krožniku. Njegov pogled je bil oster, kot vedno, kadar ni bilo vse po njegovem. Otroka sta sedela tiho, vsak s svojo žlico, in gledala v mizo. V meni je nekaj zadrhtelo, a sem se ugriznila v ustnico in tiho odnesla lonec nazaj v kuhinjo.
To je bil le še en običajen večer v naši hiši v okolici Domžal. Že leta sem vsak dan kuhala za Mateja, za otroke, za taščo, ki živi spodaj. Vsak dan sem vstajala prva, pripravljala zajtrk, pakirala malico, pospravljala, hodila v službo v bližnjo osnovno šolo kot čistilka, nato pa domov – kuhat, prati, likat. Vse je bilo vedno isto. In vedno sem bila jaz tista, ki je morala biti tiho.
»Mami, a bo danes spet ričet?« me je vprašala hčerka Tjaša, ko sem naslednje jutro stala ob štedilniku. »Ne, danes bo golaž,« sem odgovorila in se trudila skriti utrujenost v glasu. »Super!« je rekla in stekla ven. Pogledala sem skozi okno – soseda Marija je že obešala perilo na vrtu. Vedno nasmejana, vedno urejena. Jaz pa sem imela mastne lase in podočnjake do tal.
Ko sem bila mlada, sem sanjala o tem, da bom slikarka. Hotela sem na likovno akademijo v Ljubljano. A potem sem spoznala Mateja – visokega, postavnega fanta iz sosednje vasi. Bil je prijazen, delaven, vsi so ga imeli radi. Ko me je zaprosil, sem rekla da. »Skupaj bova ustvarila topel dom,« mi je obljubil. In jaz sem mu verjela.
A kmalu po poroki so se začele spremembe. Najprej so bile to drobne pripombe: »Zakaj si tako oblečena?« ali »Moja mama bi to bolje skuhala.« Potem so prišli otroci in z njimi še več dela. Matej je delal dolge ure v službi in pričakoval, da bo doma vse tip-top. Če ni bilo, je bil slabe volje. Če sem bila utrujena ali bolna, ni bilo razumevanja – samo očitki.
Včasih sem ponoči jokala v kopalnici, da me nihče ne bi slišal. Spraševala sem se: ali je to res vse? Ali bom do konca življenja le senca ženske, ki sem si jo nekoč želela postati?
Nekega popoldneva sem šla po sina Nejca v glasbeno šolo. Pred šolo sem srečala staro prijateljico iz srednje šole, Petro. Bila je nasmejana, polna energije. »Kako si?« me je vprašala in jaz sem se skoraj zlomila pod težo njenega pogleda.
»V redu sem… Mislim… Saj veš… Doma… Otroci…« sem zamomljala.
Petra me je prijela za roko: »Veš, lahko bi kdaj prišla na kavo. Ali pa na kakšen tečaj slikanja – ravno odpiram skupino za začetnice.«
V meni se je nekaj premaknilo. Slikanje… Barve… Platno… Skoraj sem pozabila na tisti občutek svobode.
Ko sem zvečer omenila Mateju možnost tečaja slikanja, se je le zasmejal: »Kdo pa bo potem kuhal? Saj veš, da imaš dovolj dela doma.«
Tisto noč nisem spala. V glavi so mi odzvanjale njegove besede. Kdo pa bo potem kuhal? Kdo pa bo potem živel moje življenje namesto mene?
Naslednji teden sem prvič po dolgih letih naredila nekaj zase – šla sem na tečaj slikanja k Petri. Ko sem stopila v njen svetel atelje v centru Domžal in prijela čopič v roke, sem skoraj zajokala od sreče. Barve so plesale pod mojimi prsti in prvič po dolgem času sem začutila nekaj podobnega upanju.
A doma ni bilo razumevanja. Matej je bil še bolj mrk kot običajno. »Zaradi tvojih slik bomo še lačni ostali!« je rekel in zaloputnil vrata spalnice.
Otroka sta bila tiha in zmedena. Tjaša me je vprašala: »Mami, zakaj si žalostna?«
»Nisem žalostna… Samo utrujena sem,« sem ji odgovorila in jo objela.
Nekega večera pa je prišlo do izbruha. Matej je prišel domov slabe volje zaradi službe in začel kričati zaradi hladne večerje. »Kaj si ti misliš? Da boš zdaj kar slikala in pustila vse drugo? Jaz nisem za tole podpisal!«
V meni je nekaj počilo. Prvič v življenju nisem bila tiho.
»Dovolj imam! Leta in leta skrbim za vse vas! Nikoli ne pomisliš name! Nikoli ne vprašaš, kaj si želim jaz! Samo jemlješ in jemlješ! Kdaj bo dovolj? Kdaj bom lahko tudi jaz živela?«
Matej me je gledal kot da me vidi prvič. Otroka sta bila prestrašena.
Tisto noč nisem spala v spalnici – prespala sem na kavču v dnevni sobi. Zjutraj sem se odločila: ne bom več samo gospodinja in mati. Začela bom živeti tudi zase.
Ni bilo lahko. Matej se ni hotel pogovarjati z mano več dni. Tašča mi je očitala: »Ženska mora skrbeti za družino! Kaj pa bodo rekli ljudje?«
A jaz nisem popustila. Še naprej sem hodila na tečaje slikanja in počasi začela prodajati prve slike na lokalnih razstavah. Otroka sta bila ponosna name – Tjaša mi je narisala risbico z napisom: »Moja mami je umetnica.«
Po nekaj mesecih se je tudi Matej začel spreminjati. Sprva iz trme – sam si je moral pogreti večerjo ali posesati stanovanje. Potem pa je počasi začel ceniti moj trud in mojo srečo.
Danes še vedno kuham za svojo družino – a ne vsak dan in ne več iz občutka dolžnosti ali strahu pred očitki. Danes kuham tudi zase – in slikam zase.
Včasih se vprašam: Koliko žensk v Sloveniji še vedno živi v senci pričakovanj drugih? Kdaj bomo rekle: dovolj je – tudi mi smo pomembne?