Vrata, ki sem jih zaprla: Kako sem iz svojega življenja izgnala moža in njegove starše
»A res misliš, da si lahko kar tako vzameš prosto soboto? Kdo bo pa skuhal kosilo?« je zvenel glas moje tašče, gospe Marije, ki je že ob devetih zjutraj stala v moji kuhinji in s pogledom ošvrknila moj telefon na mizi. V tistem trenutku sem si želela, da bi lahko izginila. Moj mož, Tomaž, je sedel za mizo in listal po časopisu, kot da se ga vse skupaj ne tiče. V meni je vrelo. Spet sem bila tista, ki mora biti na voljo, tista, ki mora biti popolna žena in snažilka, tista, ki nikoli ne sme reči ne.
»Marija, danes imam res veliko dela za službo. Kosilo lahko naročimo ali pa ga skuhate vi, če želite,« sem poskusila mirno. Njene obrvi so se dvignile v nejeveri. »V naši hiši se vedno kuha domače!« je zabrusila in pogledala Tomaža. On pa je le skomignil z rameni: »Veš, mama ima prav. Saj ni tako težko skuhati golaža.«
Takrat sem prvič začutila tisti čuden občutek v prsih – mešanico žalosti in besa. Že leta sem bila ujetnica pričakovanj te družine. Ko sva se s Tomažem poročila, sem verjela v ljubezen in skupno življenje. A kmalu sem ugotovila, da sem se poročila z njim – in z njegovo mamo.
Vsako nedeljo so prišli na obisk – Marija in tast Jože. Vsako soboto sem morala čistiti stanovanje do bleščečega sijaja, ker »prava gospodinja ne pusti prahu pod kavčem«. Vsak moj uspeh v službi je bil manj pomemben od tega, ali je bila juha dovolj slana. Ko sem dobila napredovanje v računovodstvu v Ljubljani, je Marija rekla: »Samo pazi, da ne boš zanemarila družine zaradi službe.« Tomaž pa je le prikimal.
Vse to sem prenašala leta. Prijateljice so me spraševale, zakaj jim dovolim toliko vpliva nad najinim življenjem. »Saj so družina,« sem vedno odgovorila. A v resnici sem se bala – bala sem se biti sama, bala sem se razočarati moža, bala sem se biti označena za slabo snaho.
Tistega dne pa je nekaj počilo v meni. Ko so odšli iz kuhinje in sem ostala sama s svojimi mislimi, sem začela jokati – tisti tih jok, ki ga zadržuješ pred drugimi, ker nočeš pokazati šibkosti. Spomnila sem se na svojo mamo, ki mi je vedno govorila: »Ne pusti nikomur, da te pohodi.« Pa sem pustila. Leta in leta.
Zvečer sem sedela na balkonu in gledala luči Ljubljane pod sabo. Tomaž je prišel ven s kozarcem vina. »Kaj je narobe?« me je vprašal brez pravega zanimanja.
»Ne morem več tako živeti, Tomaž. Ne morem biti več samo gospodinja za tvojo mamo in tebe. Imam svoje želje, svoje sanje. Zakaj me nikoli ne podpreš?«
Zavzdihnil je: »Saj veš, kakšna je mama. Ne moreva je spremeniti.«
»Ampak midva lahko spremeniva najino življenje! Lahko postaviva meje!«
»Ne kompliciraj, prosim.«
Takrat sem vedela – on me nikoli ne bo razumel. Nikoli ne bo stal na moji strani.
Naslednji teden so spet prišli na obisk. Marija je že v hodniku začela: »Spet nisi posesala predpražnika? In ta roža tu ni za v hišo!« Jože je molče gledal v tla. Tomaž pa je stal ob strani.
Nisem več zdržala. »Dovolj imam!« sem zakričala tako glasno, da so se vsi zdrznili. »Tole je moj dom! Moja pravila! Če vam kaj ni všeč, lahko greste! In ti tudi, Tomaž! Če misliš še naprej gledati stran in mi ne stati ob strani, potem pojdi z njima!«
Marija je pobesnela: »Kako si drzneš?! Po vsem tem, kar smo naredili zate!«
»Kaj ste naredili zame? Nikoli nisem bila dovolj dobra za vas! Nikoli nisem bila vaša hči! Samo služkinja!«
Tomaž me je gledal kot tujca. »A res misliš to?«
»Da! Mislim!«
V tistem trenutku so vsi trije odšli – Marija jezno zaloputnila vrata za sabo, Jože ji je sledil brez besed, Tomaž pa se je še enkrat ozrl nazaj – v njegovih očeh ni bilo žalosti ali razumevanja. Samo praznina.
Ko so vrata utihnila za njimi, sem prvič po dolgih letih zadihala s polnimi pljuči. Stanovanje je bilo tiho – a to ni bila več tišina osamljenosti, temveč svobode.
Prvi dnevi so bili težki. Marija mi je pisala dolge jezljive SMS-e: »Kako si lahko to naredila svoji družini?« Tomaž se ni oglasil več tednov. Prijateljice so mi prinašale hrano in vino ter me bodrile: »Končno si naredila nekaj zase!«
A ponoči sem pogosto ležala budna in razmišljala: Sem res ravnala prav? Kaj če ostanem sama do konca življenja? Kaj če me bodo vsi obsojali?
Po nekaj mesecih samote sem začela znova odkrivati sebe – hodila sem na izlete po Sloveniji, obiskovala galerije in končno začela pisati roman, o katerem sem sanjala že od študijskih let na Filozofski fakulteti.
Nekega dne me je poklicala mama: »Ponosna sem nate. Končno si postavila sebe na prvo mesto.«
Še zdaj ne vem, ali sem izgubila družino ali pa končno našla sebe. Včasih pogrešam Tomaža – ali vsaj tisto iluzijo varnosti ob njem. A ko pogledam nazaj na vse ponižanja in tiho trpljenje, vem: če ne bi zaprla teh vrat za njimi, bi zaprla vrata sama sebi.
Se vam zdi prav zapustiti vse zaradi svobode? Bi vi imeli pogum reči ‚dovolj‘ svoji družini?