Vikendi pri tastu in tašči: Ko počitka ni na vidiku
»A res morava spet tja?« sem vprašal Petro, ko sva v petek zvečer pakirala torbe za vikend pri njenih starših. Pogledala me je s tistim svojim utrujenim nasmeškom: »Saj veš, da jim veliko pomeni, če prideva. Pa še kosilo bo, mama je rekla, da bo naredila tvoj najljubši golaž.«
V resnici sem si želel samo miren vikend doma, brez budilke, brez obveznosti, brez Jožetovega neskončnega seznama opravil. A Petra je že od nekdaj imela poseben odnos s starši – kot edinka je čutila dolžnost, da jim pomaga. In jaz sem bil zraven, ker sem njen mož. Ker tako pač mora biti.
Ko sva prispela v njihovo hišo v okolici Domžal, je bila ura komaj deset dopoldne. Marija je že stala na pragu s predpasnikom in širokim nasmehom: »O, super, da sta že tukaj! Jože te že čaka zunaj, pravi, da bi mu prav prišel par močnih rok.«
Petra mi je stisnila roko in šepnila: »Saj bo hitro minilo.«
A ni minilo. Nikoli ne mine hitro. Jože me je že čakal ob drvarnici. »Ej, Timotej! Ti si pa ravno pravi. Veš, treba bo razžagat še tisto staro češnjo zadaj, pa drva zložiti pod nadstrešek. Pa če imaš čas, bi še malo pomagal pri ograji – nekaj desk je treba zamenjati.«
»Seveda,« sem rekel in si v mislih preklinjal svojo prijaznost. Vsak vikend ista zgodba. Ko sem bil mlajši, sem si predstavljal, da bom imel svojo družino, svoj dom, svoje vikende. Zdaj pa sem vsak konec tedna tu – kot nekakšen vajenec v Jožetovi šoli preživetja.
Medtem ko sem žagal deblo, sem poslušal Jožetove zgodbe o tem, kako je bilo včasih vse drugače. »Mi smo delali od jutra do večera. Ni bilo tega posedanja po kavčih in gledanja televizije. Delo te naredi človeka!«
»Seveda, Jože,« sem zamrmral in si obrisal pot s čela.
Petra je medtem pomagala Mariji v kuhinji. Slišal sem ju skozi odprto okno: »Veš, mama, Timotej je zadnje čase precej utrujen. V službi ima veliko dela.«
Marija je zavzdihnila: »Ah, saj vem… Ampak moški morajo biti močni. Če ne bo zdaj delal, bo kasneje še težje.«
Po kosilu – golaž je bil res dober – sem upal, da bom lahko vsaj za pol ure legel na kavč. A Jože se ni dal: »Timotej, a bi mi še pomagal prestaviti tisto staro omaro iz kleti? Saj veš, sam ne morem več dvigovati težkih stvari.«
Vedel sem, da ne morem reči ne. Čeprav me je hrbet že pošteno bolel in sem sanjal o popoldanskem spanju. Petra me je pogledala s tistim prosečim pogledom: »Saj veš…«
Ko sva z Jožetom vlačila omaro po ozkih stopnicah, sem mu skoraj rekel, naj si poišče koga drugega. A potem sem se spomnil vseh zgodb o tem, kako so mu prijatelji pomagali graditi hišo pred štiridesetimi leti. Kako so si ljudje pomagali med sabo. Kako je to del slovenske tradicije.
A vseeno… Zakaj imam občutek, da sem jaz edini, ki vedno pomaga? Zakaj Petra nikoli ne reče: »Danes pa Timotej potrebuje počitek«? Zakaj Marija vedno pričakuje, da bom jaz tisti, ki bo popravil vse?
Zvečer smo sedeli v dnevni sobi. Marija je prinesla potico in kavo. Jože je gledal poročila in komentiral politiko: »Vse bi morali malo več delati! Preveč razvajenih ljudi imamo danes.«
Petra me je prijela za roko pod mizo. Pogledala me je s tistim pogledom: »Saj veš…«
A jaz nisem več vedel. Nisem vedel, ali naj se smejim ali naj se zjokam. Nisem vedel, ali naj rečem kaj na glas ali naj vse pogoltnem vase.
Ko sva se pozno zvečer vozila domov proti Ljubljani, sem tiho vprašal Petro: »A misliš, da bova midva kdaj imela vikend samo zase? Da bova lahko samo ležala na kavču in gledala filme?«
Petra je dolgo molčala. Potem pa rekla: »Mogoče… Ko bosta onadva starejša.«
»Ampak onadva sta že stara!« sem skoraj zakričal.
Petra se je zasmejala – tisti žalostni smeh, ki ga poznaš samo pri ljudeh, ki so že zdavnaj obupali nad spremembami.
Naslednji vikend se je zgodba ponovila. In še naslednji. In še naslednji.
Enkrat sem poskusil reči ne. Ko me je Jože poklical v petek popoldne in rekel: »Timotej, a prideš jutri? Rabim pomoč pri strehi.« Sem rekel: »Žal ne morem ta vikend.«
Nastala je tišina na drugi strani telefona.
»Aha… No… Saj bo že nekako.«
Petra mi je zamerila cel teden. Marija mi ni poslala niti sporočila za rojstni dan.
Takrat sem se vprašal: Kje so meje med pomočjo in izkoriščanjem? Kdaj postaneš samo še nekdo za fizično delo? Kdaj lahko rečeš dovolj?
Danes sedim na kavču v najinem stanovanju in gledam skozi okno na deževno soboto. Prvič po dolgem času nimam nobene obveznosti. A namesto miru čutim krivdo.
Petra hodi po stanovanju kot duh. Ne govori veliko.
Jaz pa razmišljam: Ali smo Slovenci res tako navezani na tradicijo pomoči družini, da pozabimo nase? Kje je meja med dolžnostjo in pravico do počitka?
Kaj vi mislite – bi moral vztrajati pri svojem miru ali popustiti zaradi družine? Je prav, da vedno znova žrtvujem svoje vikende za druge?