Vikend, ki je razkril vse: Ko tašča prestopi prag in srce

»Spet boš pustila, da ti hodi po glavi, Neža?« je v meni odmeval glas moje mame, čeprav je bila že leta pokojna. Stala sem v kuhinji, v rokah držala skodelico kave, ki se je tresla, ko sem skozi okno opazovala avto, ki je parkiral pred hišo. Moj mož, Marko, je sedel na kavču in se pretvarjal, da gleda poročila, a sem videla, kako mu je čeljust napeta. Otroka sta se igrala na tleh, nevedoč, da bo vsak trenutek v naš dom vstopila nevihta.

»Neža, a si pripravila sobo za mamo?« je Marko vprašal tiho, skoraj prestrašeno. »Ja, vse je pripravljeno,« sem odvrnila in poskušala zveneti mirno. V resnici pa sem čutila, kako mi srce bije v grlu. Vedno ista zgodba – ko pride tašča, se v naši hiši spremeni zrak. Postane gost, težak, poln neizrečenih besed in starih zamer.

Vrata so se odprla še preden sem uspela priti do hodnika. »O, tukaj ste!« je vzkliknila gospa Marija s tistim glasom, ki ga ni mogoče prezreti. »Kako ste? Upam, da nisem preveč nepričakovano prišla! Saj veste, danes je vse tako hitro – človek mora kar priti, če hoče videti vnuke!«

Stisnila sem ji roko in se nasmehnila. »Seveda, veseli smo vas.« Laž je bila majhna in bela, a me je zabolela v želodcu. Marko je vstal in jo objel. Otroka sta pritekla in Marija ju je poljubila na lica. V trenutku je prevzela nadzor nad dnevno sobo – odložila torbo na kavč, začela razlagati o sosedih iz Celja in o tem, kako so danes otroci razvajeni.

»Neža, zakaj pa imaš toliko kruha? Saj veš, da se potem pokvari. In mleko – tole ni pravo mleko za otroke!« Njene pripombe so padale kot dež na suho zemljo – vsaka posebej ni bila nič posebnega, skupaj pa so ustvarile blato pod mojimi nogami.

Popoldne je minilo v znamenju njenih navodil – kako naj oblečem otroke za sprehod (»Tako bodo zboleli!«), kako naj operem perilo (»S tem praškom? Saj to ni nič!«), celo kako naj postavim rože na okensko polico (»Tako ne bodo nikoli cvetele.«). Marko se je umaknil v garažo pod pretvezo, da mora popraviti kolo. Jaz pa sem ostala sama z Marijo in njenimi neskončnimi nasveti.

Zvečer sem sedela na robu postelje in gledala v temo. Marko je prišel v sobo in tiho zaprl vrata. »Neža, prosim te… potrpi malo. Veš, kakšna je mama. Saj bo kmalu šla.«

Obrnila sem se k njemu: »Zakaj vedno jaz potrpim? Zakaj nikoli ne rečeš ničesar? Saj veš, da me boli, ko govori tako pred otroki.«

Marko je skomignil z rameni: »Če ji kaj rečem, bo užaljena. Saj veš, kako zna biti.«

V meni se je nabiral obup. Vedno ista zgodba – jaz tiho trpim, Marko molči, Marija pa vlada naši hiši kot kraljica brez krone.

Naslednje jutro sem poskušala biti prijazna. Pripravila sem zajtrk – jajca na oko in sveže pečen kruh. Marija je sedla za mizo in rekla: »A samo to? Pri nas doma smo vedno imeli še klobaso in sir.« Otroka sta pogledala vame – videla sta moj napet nasmeh.

Po zajtrku smo šli na sprehod do bližnjega gozda. Marija je ves čas govorila o tem, kako so bili časi včasih boljši – kako so otroci spoštovali starše in niso odgovarjali nazaj. Ko smo se vračali domov, me je ustavila: »Neža, a si kdaj pomislila, da bi šla nazaj delat? Saj veš, otroka sta že dovolj velika.«

Zamrznila sem sredi poti. »Zakaj to sprašujete?«

»Samo mislim… Saj veš, ženska mora imeti svoj denar. In tudi Marku bi bilo lažje.«

V meni se je nekaj zlomilo. Vse tiste male pripombe so postale ena velika rana. »Gospa Marija…« sem začela tiho. »Vem, da mislite dobro. Ampak prosim vas… To je moj dom. Moja družina. Prosim vas… pustite mi dihati.«

Marija me je pogledala – prvič brez nasmeha na obrazu. »Samo pomagam ti hočem.«

»Včasih vaša pomoč boli bolj kot karkoli drugega.«

Ko smo prišli domov, sem šla v kopalnico in jokala. Prvič po dolgem času sem si dovolila biti šibka pred sabo.

Zvečer sem sedela na balkonu in gledala luči mesta pod sabo. Marko je prišel ven in me objel. »Oprosti… Ne znam drugače.«

»Nihče nas ni naučil drugače,« sem mu odgovorila.

Ko je Marija naslednji dan odšla domov, sem čutila olajšanje in krivdo hkrati. Otroka sta mahala za njo skozi okno – ona pa se ni ozrla nazaj.

Ostala sem sama s svojimi mislimi: Kje je meja med pomočjo in vmešavanjem? Ali lahko sploh kdaj postavim sebe na prvo mesto – ali bom vedno tista, ki potrpi?

Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Je prav biti iskren do tašče ali raje molčati zaradi miru v hiši?