Veriga, ki je raztrgala najin zakon

»Maja, povej mi resnico. Kdo ti je dal to verižico?« sem skoraj zašepetal, čeprav sem v sebi vreščal. Sedela sva v najini majhni kuhinji v Šiški, ura je bila že čez polnoč, a jaz nisem mogel spati. Že tedne sem opazoval tisto tanko srebrno verižico z drobnim obeskom v obliki srca, ki ga prej še nikoli nisem videl. Maja je pogledala stran in si popravila lase za uho. »Samo darilo iz službe je,« je rekla prehitro, preveč lahkotno.

Nisem ji verjel. Nekaj v njenem glasu je bilo drugače. V zadnjih mesecih se je med nama nekaj spremenilo. Pogovori so postali krajši, dotiki redkejši. Po službi je bila vedno bolj utrujena, pogosto je ostajala dlje v pisarni na Viču, kjer dela kot računovodkinja. Jaz pa sem doma izgubljal tla pod nogami – v podjetju so napovedali odpuščanja in vsak dan sem se bal, da bom naslednji na vrsti.

Tisto noč sem dolgo ležal buden in poslušal njeno mirno dihanje. V glavi so mi odmevale besede: »Samo darilo iz službe.« Zakaj bi ji kdo v službi podaril tako osebno darilo? Zakaj mi ni tega povedala prej?

Naslednje jutro sem se odločil, da bom poiskal odgovore. Ko je Maja odšla v službo, sem odprl njen predal z nakitom in našel majhno škatlico z logotipom zlatarne na Trubarjevi. Račun je bil notri – verižica je bila kupljena pred tremi tedni. Kupec: „Gregor Kovač“. Ime mi ni bilo znano.

V službi sem bil tisti dan kot na trnih. Moj sodelavec Rok me je opazoval in rekel: »Ej, a si v redu? Zgledaš kot da te je povozil vlak.« Samo zamahnil sem z roko in se pogreznil v delo, a misli so mi bežale k Maji in Gregorju Kovaču.

Zvečer sem jo pričakal z vprašanjem: »Kdo je Gregor Kovač?« Zmrznila je sredi hodnika. »Je sodelavec, zakaj?«

»Zakaj ti je kupil verižico?«

Maja je nekaj trenutkov molčala, potem pa rekla: »Pomagal mi je pri projektu in… hotel se mi zahvaliti.«

»Tako osebno?« sem siknil. »Maja, a se ti zdi to normalno?«

»Ne vem! Saj nisem hotela sprejeti, ampak… vztrajali so vsi iz oddelka!«

Nisem ji verjel. V meni se je nabiral bes, ljubosumje in nemoč. Spomnil sem se vseh let, ko sva skupaj gradila najino življenje – kredit za stanovanje, skupni dopusti na morju v Izoli, večeri ob gledanju starih slovenskih filmov. In zdaj naj bi vse to ogrozila ena sama verižica?

Tiste dni sem postal obseden. Preverjal sem njene sporočile na telefonu, iskal sledi Gregorja Kovača na Facebooku. Vsak njen nasmeh ali sporočilo me je zabolelo kot nož. Nisem več prepoznal samega sebe.

Maja je začela opažati mojo napetost. »Kaj ti je? Zakaj si takšen?« me je vprašala nekega večera.

»Ne morem ti več zaupati!« sem izbruhnil. »Vse skrivaš pred mano!«

Začela je jokati. »Nikoli nisem nič naredila! Samo utrujena sem od vsega! Tudi ti si se spremenil! Ves čas si živčen zaradi službe, doma pa si kot duh!«

Takrat sem prvič pomislil, da morda nisem edini krivec za razpoke med nama. Da tudi mene razjeda strah pred izgubo službe in občutek manjvrednosti, ker ne morem več biti močan steber družine.

Nekega dne sem po službi šel mimo njene pisarne. Opazoval sem jo skozi steklo – sedela je z Gregorjem Kovačem in še dvema sodelavkama. Smejali so se nečemu na računalniku. Nič posebnega, nobene intime ali skrivnosti.

Ko sva tisti večer sedela na kavču, sem ji rekel: »Maja, bojim se, da te izgubljam.«

Pogledala me je s solzami v očeh: »Tudi jaz tebe.«

Tisto noč sva prvič po dolgem času govorila odkrito. O tem, kako naju oba duši negotovost – mene zaradi službe in nje zaradi občutka, da ni več pomembna v najinem odnosu. Priznala mi je, da ji pozornost sodelavca godi, ker se doma počuti nevidno.

»Ampak prisežem ti – nikoli nisem šla čez mejo! Samo pogrešam občutek, da me nekdo opazi.«

Bolelo me je, a hkrati sem razumel. Tudi jaz sem pogrešal občutek bližine in varnosti.

Odločila sva se za skupno terapijo pri psihologinji Tanji v centru mesta. Prvič sva slišala drug drugega brez obtoževanja. Naučila sva se znova pogovarjati – o strahovih, željah in bolečinah.

Verižico še vedno nosi – zdaj kot opomin na to, kako hitro lahko ena skrivnost razdre vse, kar si gradil leta.

Včasih jo vprašam: »Bi bilo drugače, če bi mi takoj povedala resnico?« Ona pa odgovori: »Bi bilo drugače, če bi ti znal prej vprašati brez strahu?«

Zdaj vem: ena laž ne uniči zakona – ampak molk in strah pred resnico sta tista prava sovražnika.

Se tudi vi kdaj ujamete v vrtincu dvomov in strahu pred izgubo? Je bolje zamolčati ali povedati vse – tudi če boli?