Večer, ko so otroci obmolknili: Dan, ki ga nihče noče pomniti

»Ne bom jedla tega!« je zavpila Ana in zalučala vilico na mizo. Zvok kovine na lesu je prekinil večerno tišino, ki je že tako visela nad nami kot težka odeja. Luka je le skomignil z rameni in še bolj potisnil glavo v telefon. Peter, moj mož, je nemočno pogledal vame, kot da bi pričakoval, da bom jaz spet rešila situacijo. A tisti večer nisem imela več moči.

Včasih sem verjela, da lahko s trudom in ljubeznijo držim družino skupaj. Da bo dovolj, če bom vsak dan kuhala tople obroke, prala njihove majice in poslušala njihove zgodbe. Toda zadnja leta so se stvari spreminjale. Otroci so rasli, jaz pa sem ostajala ista – utrujena, vedno na voljo, vedno v ozadju. Peter je bil vedno bolj odsoten, najprej zaradi službe v Ljubljani, potem pa tudi doma, ko je ure in ure preživljal pred televizijo ali računalnikom.

»Ana, prosim, vsaj poskusi,« sem rekla tiho, a v glasu mi je zmanjkovalo potrpljenja. »Ves dan sem kuhala.«

»Nisem lačna!« je odvrnila in se zagnala iz kuhinje. Vrata so zaloputnila. Luka je še naprej tipkal po telefonu.

»Luka, odloži telefon med večerjo!« sem ga oštela.

»Saj ni važno, mama. Saj nihče ne govori.«

In res – nihče ni govoril. Vsi smo bili skupaj, a vsak posebej. Pogledala sem Petra. Njegove oči so bile prazne.

»A boš ti kaj rekel?« sem ga vprašala.

Zavzdihnil je: »Pusti jih. Saj veš, kakšni so najstniki.«

A jaz nisem mogla pustiti. Vsak dan sem čutila, kako mi polzijo iz rok. Kako postajam nevidna v lastni hiši. Kako se pogovarjamo samo še o tem, kdo bo kdaj doma, kdo ima treninge in kdo potrebuje denar za malico.

Tisto noč nisem mogla spati. V glavi so mi odmevali Anini kriki in Lukova brezbrižnost. Spraševala sem se, kje sem naredila napako. Sem bila preveč zaščitniška? Sem jih preveč razvajala? Ali pa sem bila preveč odsotna, ko sem delala dve službi, da smo lahko šli vsaj enkrat na leto na morje?

Naslednje jutro sem poskušala začeti znova. Pripravila sem palačinke – Anine najljubše – in Luki pustila listek z nasmehom na torbi. Peter je že odšel v službo brez pozdrava. Ana je prišla v kuhinjo z rdečimi očmi.

»Oprosti za včeraj,« sem ji rekla.

Ni odgovorila. Samo sedla je za mizo in začela jesti palačinko.

»Ana, pogovoriva se …«

»Nimam časa.«

In spet je odšla.

Tako so minevali dnevi – vsak s svojo tišino in vsak s svojo bolečino. Včasih sem slišala Ano jokati v sobi. Luka je bil vedno bolj zaprt vase. Peter pa … Peter je postal tujec. Ko sem ga vprašala, kaj se dogaja z njim, mi je rekel: »Nič ni narobe.« Ampak vse je bilo narobe.

Nekega popoldneva me je poklicala Anina razredničarka. »Gospa Novak, Ana zadnje čase ne prihaja k pouku. Je doma vse v redu?«

Srce mi je padlo v hlače. »Seveda … mislim … malo smo pod stresom.«

Ko sem Ano zvečer vprašala o šoli, me je pogledala s takim prezirom, da me je zabolelo do kosti.

»Zakaj te sploh briga? Saj te nikoli ni doma! Vedno si samo utrujena ali pa te skrbi služba!«

»Ana … vse to delam za vas!«

»Nisem te prosila!«

Zbežala je iz stanovanja. Luka me je le nemo gledal.

Tisto noč sem prvič pomislila, da bi bilo mogoče bolje, če bi šla stran. Če bi jim dala mir. Če bi končno mislila nase in ne več na druge.

Naslednji dan me je poklical Peter: »Ana ni prišla domov.«

V meni se je vse sesulo. Iskali smo jo po mestu, klicali prijatelje, celo policijo smo obvestili. Ko so jo našli na železniški postaji v Celju – prestrašeno in objokano – sem jo objela tako močno, kot še nikoli.

A nekaj med nama se je zlomilo tisti dan. Ana mi ni več zaupala. Luka se je še bolj zaprl vase. Peter pa … Peter mi je rekel: »Mogoče bi morali poiskati pomoč.«

Tega nisem želela slišati. Mi? Mi nismo taka družina! Mi nismo tisti iz televizije ali časopisov! Mi smo normalni!

A resnica je bila drugačna. Začeli smo hoditi k družinski terapevtki – gospa Marjeta iz Domžal nas je poslušala bolj kot kdorkoli prej. Prvič sem slišala Ano govoriti o tem, kako osamljena se počuti. Prvič sem slišala Luko priznati, da ga boli očetova odsotnost in moja nenehna utrujenost.

Jaz pa … jaz sem prvič povedala na glas, da me boli biti vedno tista, ki drži vse skupaj.

Po mesecih pogovorov smo počasi začeli graditi mostove nazaj drug do drugega. Ni bilo lahko – še danes ni lahko. Še vedno pridejo dnevi tišine in nerazumevanja.

A tisti večer – večer tišine in razbite vilice – bo za vedno ostal v meni kot opomnik: kako hitro lahko izgubimo drug drugega, če nehamo poslušati in govoriti.

Včasih ponoči še vedno sedim za mizo in gledam prazne krožnike svojih otrok ter se sprašujem: Ali sem res naredila vse prav? Ali obstaja trenutek, ko lahko še kaj popravimo? Ali pa so nekateri dnevi preprosto tisti, ki jih nihče noče pomniti?