V Senci Tašče: Nedeljsko Kosilo, Ki Je Spremenilo Vse

»Ne moreš biti resna, Marija!« sem skoraj zakričala, ko je tišina ob nedeljskem kosilu postala pretežka. Vsi so utihnili. Moja tašča je sedela na čelu mize, z rokami prekrižanimi na prsih, pogledom pa je prebadala mene in mojega moža, Mateja. »Tomaž nima kam iti,« je rekla hladno. »V Ljubljani so stanovanja draga, vi pa imata dovolj prostora.«

Matej je pogledal v svoj krožnik. Vedela sem, da bo spet tiho, kot vedno, ko gre za njegovo mamo. Tomaž, njegov mlajši brat, je sedel nasproti mene in se delal, kot da ga vse skupaj ne zadeva. »Saj ne bom dolgo, samo dokler ne najdem česa svojega,« je zamrmral.

V meni je vrelo. Stanovanje v Šiški ni bilo veliko. Že tako sva se z Matejem komaj izogibala drug drugemu po napornih službah in večernih obveznostih z najino hčerko Evo. Zdaj naj bi še Tomaž spal na kavču? In to kar tako, brez vprašanja?

»Zakaj se o tem nismo pogovorili prej?« sem vprašala in pogledala Mateja. On pa je le skomignil z rameni. »Mama je rekla, da je to najboljše.«

V tistem trenutku sem začutila, kako se mi v prsih nabira stara bolečina. Vedno ista zgodba: Marija odloča, Matej molči, jaz pa moram požreti vse posledice. Spomnila sem se vseh tistih let, ko sem bila »ta nova«, ki nikoli ni bila dovolj dobra za njenega sina. Ko sem rodila Evo in je Marija prišla v porodnišnico z domačim štrudlom – a ga ni dala meni, temveč sestri iz sosednje sobe, ker »je videti bolj utrujena«.

»Mogoče bi lahko najprej vprašali mene, če sem sploh pripravljena na to,« sem rekla tiho. Marija me je pogledala s tistim svojim ledenim nasmeškom: »Saj si vendar del naše družine.«

Tisti večer sem dolgo ležala budna. Matej je spal ob meni, a med nama je zevala praznina. V glavi sem premlevala vse možnosti: če rečem ne, bom spet tista hudobna snaha; če rečem ja, bom še bolj nevidna v lastnem domu.

Naslednji dnevi so minili v napetosti. Tomaž je že začel nositi stvari k nama – knjige za faks, kitaro, celo staro kolo. Eva je bila navdušena: »Stric bo živel pri nas!« Jaz pa sem vsak dan bolj čutila ujetost.

Nekega večera sem Mateju rekla: »Zakaj vedno popustiš svoji mami? Kdaj bova midva odločala o svojem življenju?«

Pogledal me je utrujeno: »Saj veš, kako je… Po očetovi smrti smo ostali sami. Mama je vse naredila za nas.«

»In zdaj moraš vse življenje vračati dolg? Kaj pa midva? Kaj pa Eva?«

Matej ni odgovoril. Obrnil se je stran in šel pod tuš.

Tomaževa prisotnost je hitro postala moteča. Ponoči je poslušal glasbo; zjutraj je v kuhinji puščal umazano posodo. Ko sem ga prosila, naj pospravi za sabo, se je samo zasmejal: »A nisi ti tista, ki ima rada red?«

Nekega petka sem prišla domov iz službe in našla Marijo v najini kuhinji. Kuhala je golaž in razlagala Evi: »Tvoja mamica nima časa za take stvari.«

Počilo je v meni. »Marija, to je moj dom! Ne moreš kar prihajati brez vprašanja!«

Pogledala me je zviška: »Če bi znala bolje poskrbeti za svojo družino, ne bi bilo treba.«

Zadrževala sem solze. Eva me je gledala prestrašeno.

Tisto noč sem prvič spakirala kovček. Hotela sem oditi – vsaj za vikend k prijateljici v Kranj. A ko sem stopila do vrat otroške sobe in videla Evo, kako spi s plišastim medvedkom, sem obstala.

Naslednji dan sem povabila Mateja na sprehod po Rožniku. Hodila sva v tišini med drevesi.

»Ne morem več tako živeti,« sem rekla končno. »Ali postaviva meje tvoji mami in Tomažu ali pa grem.«

Matej me je dolgo gledal. Prvič po letih sem videla solze v njegovih očeh.

»Ne vem, če znam… Ampak nočem te izgubiti.«

Tisti večer sva skupaj povedala Mariji in Tomažu: »Tole ni hotel. Če hočeš ostati pri nama, Tomaž, boš moral spoštovati pravila tega doma. Mama – prosim te, da naju pustiš dihati.«

Marija se je užaljeno pobrala domov; Tomaž je nekaj časa molčal, nato pa rekel: »Oprosti… Nisem hotel povzročiti težav.«

Ni bilo lahko. Še vedno so bili prepiri in tihe zamere. A prvič po dolgem času sem začutila svoj glas v tej družini.

Včasih ponoči še vedno razmišljam: Zakaj mora biti tako težko postaviti meje tistim, ki jih imamo najraje? Je mogoče biti dober partner in hkrati dober otrok? Ali pa moramo izbrati? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?